Airbeletrina, 16. oktober ― Zamah dotika je šesta pesniška zbirka Milana Šelja, pesnika in prevajalca, ki živi med Krasom in Londonom. Letos mineva 20 let od izida njegovega pesniškega prvenca Darilo, zato je nova zbirka, v kateri pesnik reflektira svojo življenjsko pot, tudi lepo obeležje te obletnice. V luči vsega tega mi je kar malo nerodno priznati, da sem Šeljevo poezijo spoznala šele z Zamahom dotika, še bolj me je to presenetilo, ko sem zasledila, da je bil njegov prvenec zelo odmeven, in prebrala, da »sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas«. Morda to ni tako nenavadno, ne nazadnje sem imela ob izidu Darila devet let in sem (relativno) strejt ženska. Pa vendar sem ob tem začela razmišljati predvsem o oznakah, brez katerih literarni kritiki seveda ne moremo, razkrivajo pa nam ne samo nekaj o literaturi, o kateri govorimo, temveč tudi o družbi, v kateri le-ta obstaja. Milan Šelj: Zamah d o t i k a. ŠKUC, Ljubljana 2026 (zbirka Lambda). Ne zdi se mi, da kot heteroseksualna ženska ne bi mogla ali ne bi smela pisati o gejevski poeziji, saj se mi zdi oznaka »gejevska« poezija pravzaprav zelo redukcionistična. V idealnem svetu bi se poezija, kot jo piše Milan Šelj, morda imenovala preprosto erotična ali pa izpovedna, avtobiografska poezija. Pesnik piše o svojem življenju, svojih izkušnjah in homoseksualnost je le en del tega. Seveda zelo pomemben del in del, ki avtorja še posebej zaznamuje ravno zaradi nesprejemanja, nestrpnosti in celo sovraštva okolice. Kar skušam povedati, je, da oznaka gejevska literatura (in druge podobne oznake) morda ne bi bila potrebna, če ne bi kvir ljudje še vedno bili marginalizirani in stigmatizirani, njihove izkušnje pa s strani družbe dojete kot nekaj odklonskega. Morda poezija Milana Šelja (in še katerega drugega pesnika ali pesnice) ni prišla do mene, saj je zaradi oznake, kot je »gejevska poezija«, ostala na robu. Hočem reči, da oznaka lahko opolnomoči, saj priznava obstoj in vrednost nečesa onkraj tega, kar je mains