Airbeletrina, 7. februar 2011 ― Najbrž se nikoli ne bom včlanil v Društvo slovenskih pisateljev. Ne da imam kakšne posebne razloge proti vpisu, razen nekega splošnega odpora, ki ga čutim do vsakršnih organizacij, klubov in društev (izjema so knjižnice) in dejstva, da se z enim in kdove, če ne tudi zadnjim, romanom pač še nimam za pisatelja, vendar bi lagal tudi, če bi dejal, da vem za kakšne posebne razloge za vpis. Res sem spoznal nekaj pisateljev, s katerimi bi se najbrž dalo preživeti v tistem posebnem časovnem mehurčku, ki se navadno ustvari ob šanku ali polni gostilniški mizici in ga razpoči šele dnevna svetloba ali zaspani natakar. Preživeti in se ob tem imenitno kratkočasiti vsakič znova. Vendar sem spoznal še več takih, s katerimi ne bi preživel niti vožnje z dvigalom do tretjega nadstropja.