Airbeletrina, 2. maj 2012 ― V svojem najnovejšem romanu z naslovom Dežela angelov nas Matjaž Pikalo popelje v čas, ko so se študentje po Evropi z dvignjenimi pestmi in molotovkami upirali togi oblasti, ko so Američani – če ignoriramo teorije zarote – pristali na Luni in ko je dolgolasi John Lennon izjavil, da je njegova skupina popularnejša od Jezusa. V ta spremembe željni, brbotajoči in revolucionarni čas umesti Pikalo svoj glavni lik – zamejskega študenta teologije z rimske Gregoriane, ki ga skupaj z njegovim profesorjem Ebnerjem pošlje v najsevernejšo republiko Titove Jugoslavije, točneje v rudarsko mestece bogu za hrbtom, še točneje v samostan, ki se nahaja v bližini. V romantični, ali kot namiguje zapis na platnicah knjige, postmodernistični maniri, osrednjo zgodbo spremljata komentar in pojasnilo o izvoru teksta – gre namreč za poročilo, torej domnevno uradni dokument, ki je prišel v roke najditelju po naključju, ta pa se je, kljub dvomu v njegovo pristnost, odločil, da ga objavi.