Čas za slovenščino, 23. april 2013 ― Tole razmišljanje se je začelo na kosilu v restavraciji, ko sem pri eni od sosednjih miz zagledala gostjo azijskega videza. V hipu me je prešinilo, da je to gotovo ena od mojih nekdanjih študentk. Seveda se nisem spomnila imena in posvetila sem se kosilu ... Ob odhodu iz lokala sem šla mimo njene mize in najina pogleda sta se srečala. Spontano sva hkrati izgovorili svoji imeni. Jaz: »O Alin!« In ona: »O, Andreja! A še vedno učiš tujce slovenščino?« − Ja, še vedno. Alin je bila moja študentka pred dvajsetimi leti. Malo sva še poklepetali in potem sem odšla naprej. Ob tem naključnem srečanju sem se začela spraševati, zakaj si človek nekaj zapomni in drugo pozabi, kot da se mu nikoli v življenju ni zgodilo? Na primer, ljudi, obraze, imena … Nekateri posamezniki s svojo energijo gotovo pustijo trajen vtis. Kaj pa besede in informacije? Kaj lahko narediš, da ti nekaj neizbrisno ali vsaj čim dlje obtiči v spominu? S tem se ukvarjamo tudi učitelji in verjetno ima vsakdo svoje trike. Jaz osebno favoriziram dva: prvi je ponavljanje do nezavesti, drugi pa humor. Ponavljanje sem najprej preizkusila kot otrok. Pri tem je posebej simpatično, če se neke besedne informacije spravijo v ritem in jih ponavljaš kot izštevanko. Tako sem si za vse večne čase zapomnila nekatere latinske izjeme (idus, tribus, porticus … in tralala naprej), čeprav mi danes te besede ne pomenijo nič. Tudi latinske osebne zaimke sem prepevala kot pesmico in krasno je, ker lahko isto melodijo prenesem tudi na slovenske. Po takem principu lahko v nekaj sekundah kogarkoli naučimo različne končnice, na primer za sklanjanje besed ženskega spola skupaj ritmično črkujemo A-E-I-O-I-O. Mogoče bi lahko organizirali natečaj in podelili nagrade tistim, ki bi si izmislili melodije za težke slovnične vsebine, kot recimo za rabo besede ljudje. Kot drugo finto sem omenila humor. Zanimivo je opazovati, kaj se študentom zdi smešno. Letos so me fascinirali moji začetniki pri učenju slovenš