Špehšpilja, 18. avgust 2014 ― Oglušujoč tresk, ki se je razlegel prek hoste, je prebudil bogaboječe živali, ki so kako uro po polnoči trdno spale in sanjale o drevesih polnih orehov, tratah zelenečih zeli ali sveže raztrganih živalskih kadavrih, pač odvisno od prehranjevalnih preferenc. Trije nabrgljani jazbeci, ki so se objeti prek ramen opotekaje vračali v svojo jazbino, so zaradi nepričakovanega poka iz šap izpustili skoraj polno steklenico pelinkovca, ki se je tudi sama odločila prispevati k nočnemu neblagoglasju in je izustila drobcen tresk, ko se je srečala z mahnato skalo. Trije pari drobnih oči so najprej poklapano opazovali, kako žganje pronica v žejna tla, nato pa se je njihovim lastnikom naenkrat posvetilo, kako rešiti tisto nekaj žganice, kar se je rešiti da, in v naslednjem trenutku se jim je posvetilo še bolj, ko so njihove čvrste lobanje gozdni mir skalile še s tretjim treskom. »Kaj ne moreš nalagati prtljage malce bolj previdno?« je ihtavo siknil ženski glas. »Poslušaj, ljubica, če se ne bi ti celo popoldne in večer odločala, katere oblekice boš vzela s seboj in kaj boš morala pustiti doma, ker gre v najino potovalno skrinjo samo pol tvoje poletne garderobe, bi voz natovoril še pred večerno zarjo,« se je nič kaj galantno oglasilo izpod drevesa, kjer je temna senca poskušala dvigniti ravnokar omenjeno skrinjo na voz, v katerega sta bila vprežena šimeljna. »Ne osiraj se, Finofin,« se je oglasilo iz krošnje. »Le kako bi naložil prtljago, če te ni bilo doma, ko pa si moral iti kegljat s prijatelji, ki jih ne boš videl do naslednjega ščipa.« »Kolikokrat ti moram povedati, da je Analgen praznoval stodvajseti spočetni dan?« Godrnjaje mu je le uspelo spraviti tovor na voz. Obrisal si je vlažne roke ob hlače in si otrl potne kaplje s čela. »Opravljeno.« Odprl je steklenico piva in jo na dušek izpraznil polovice. »Gladijel, vzemi malho z lembasom z mize, zakleni vrata in čim prej pojdiva. Če odrineva pred tretjo jutranjo uro, se bova izognila gneči in zastojem na Čakavškovem prelazu.«