Radio Študent, 19. oktober 2014 ― Matador, 2014   Mike Hadreas, ki ustvarja pod umetniškim imenom Perfume Genius, je 23. septembra izdal težko pričakovan tretji album. Glasbeno je začel ustvarjati po preselitvi iz New Yorka v rojstni Seattle, kjer se je iz občutkov osame rojevalo ogromno idej, ki so se začele pojavljati na Myspaceu. Leta 2009 je založba »Turnstile« izdala singel »Mr. Peterson«, ki je kmalu izšel tudi na prvi dolgometražni plošči »Learning« iz leta 2010, čez dve leti pa ji je še sledila »Put Your Back N 2 It«. Od preprostih komadov na prvencu je na drugi plošči pridobil več suverenosti in prešel na kompleksnejše aranžmaje. Glede na to, da sta zvokovno oba izdelka v večini temeljila na klavirju in vokalu, se je po drugem albumu marsikateremu poslušalcu porajalo vprašanje, kaj bo prinesel naslednji izdelek.  Tretja albumska izdaja je udarila nepričakovano in brezkompromisno. Avtor, ki se je na prejšnjih albumih soočal s strahovi odraščanja in sprejemanja na izpoveden, liričen način, je na tej izdaji spremenil prestrašenost v jezo in jo postregel s samozavestjo. In Mike je lahko samozavestno jezen ali jezno samozavesten, saj se vse življenje sooča s predsodki in podcenjevanji glede njegove spolne usmerjenosti, izgleda in načina razmišljanja. Da, njegov način je res drugačen, poseben, kar se sliši v njegovih skladbah, z besedili, ki so iskrena ter na novem ploščku tudi grenko sarkastična in provokativna, z melodijami, ki bi lahko bile osladne, ampak so tako zelo nevsakdanje očarljive, da niso. Album se odpre s pesmijo »I Decline« in je mehak uvod v naslednje skladbe, saj nadaljuje v stari maniri s klavirsko podlago. Za njo nas melodramatično zadane »Don’t you know your Queen?« s prvega singla »Queen« s čisto drugačno instrumentacijo, kot smo je sicer navajeni pri artistu. Svojo čudaško pozo drzno postavi na ogled predsodkov polnim homofobnim mišičnjakom in vse skupaj zapakira pod težke kitare in razigrane sintetizatorske linije. Energijo in vpliv za najnovejši izdelek j

Radio Študent, 19. oktober 2014 ― Avalanche, 2014   Ko so se Godflesh po skorajda 10 letih ponovno zbrali, so nato leta 2011 na festivalu Roadburn v celoti odigrali svoj prvenec Streetcleaner. Še leto pozneje je Justin Broadrick, kitarist, vokalist in tudi siceršnji glavni govorec v bendu, isti festival zavzel s svojimi projekti Jesu, White Static Demon, JK Flesh in Final. Njegovo nepregledno glasbeno delovanje, ki se je začelo že, ko je kot trinajstletnik ustanovil svojo kasetno založbo, smo med drugim na Radiu Študent že delno osvetlili v oddaji DJ Grafiti. Iz vseh Broadrickovih projektov, remiksov, sodelovanj in tudi iz dejavnosti založbe Avalanche, s katero sam upravlja, je precej očitno, da ne gre za to, da se s svojima sodelavcema v Godflesh - govorimo seveda o basistu Benu Greenu in njuni legendarni ritem mašini - ne more domisliti ničesar boljšega, kar bi počel. Do oživitve benda pred 4 leti je bil pravzaprav sam vedno zadržan; v nekem intervjuju iz leta 2007 celo zavzdihne, da se je proti koncu Godflesh počutil kot nekakšna metalska karikatura, od česar se je skušal odlepiti tudi, a še zdaleč ne izključno, v Jesu. Nemara so mu ravno vsa njegova druga udejstvovanja - ne le glasbena, Broadrick je namreč vmes vstopil tudi v čudoviti in grozoviti svet očetovstva - dovolila, da se je pomirjeno vrnil h Godflesh. Ti so junija letos najprej izdali malo ploščo Decline & Fall, pred dobrimi 10 dnevi pa je luč sveta - sodeč po naslovu skorajda dobesedno - ugledal še pričujoči album A World Lit Only By Fire. O kaki radikalni spremembi sloga in idej zasedbe prav gotovo ne gre govoriti, zainteresiranemu poslušalcu je v trenutku jasno, za kateri bend gre, sploh če pristnost zvoka benda meri po prvih izdanih albumih. Godflesh pa sicer niso prvi bend, ki si je od Williama Manchestra sposodil naslov njegove knjige A World Lit Only By Fire, ki popisuje evropski srednji vek. Na videz gre za precej pretenciozen in obrabljen naslov, ki pa je v skladu s sporočilnostjo precejšnjega dela Godflesh i