Radio Študent,
30. december 2014
―
Beseda imperij lahko opisuje veliko različnih ureditev za različne ljudi iz različnih držav in druge časovne dobe. Smiselna in dovolj široka definicija je, da je to politična entiteta, ki svojo politično, gospodarsko ali vojaško hegemonijo udejstvuje na širokem geografskem območju, nad katerim zgodovinsko ni vzdrževala oblasti. Lastnost takšnih entitet je, da je njihov obstoj lahko dolgotrajen, propad, gnan z zunanjimi ali notranjimi pritiski, pa ponavadi precej bliskovit. Zadnjih nekaj manj kot deset let lahko takšen razvoj dogodkov opazujemo tudi na primeru ameriškega imperija, čeprav je globina propada še neznanka. Leto 2014 nam je ponudilo ničkoliko dogodkov, ki to tezo utemeljujejo.
Napad na Irak leta 2003, na višku jenkijevske hegemonije, je predstavljal dejstvo, da ZDA lahko na svetovnem odru uporabljajo svojo moč, kakor jim ustreza. Z njim so branili petrodolar in mu v luči 10-odstotne letne kitajske gospodarske rasti skušali zagotoviti prihodnost. Dobrih deset let kasneje je Mezopotamija vse prej kot ameriška utrdba v srcu Bližnjega vzhoda.
Petrodolar, ki temelji na dogovoru z monarhijami Perzijskega zaliva, da z nafto trgujejo v dolarjih, ima danes vse prej kot zagotovljeno prihodnost. Katar je letos postal prva izmed teh monarhij, od katerega bo Kitajska lahko plin kupovala neposredno z juani. Tudi od Rusije bo azijska sila poslej del energentov, zaenkrat gre za nafto iz arktičnega morja, kupovala v svoji valuti. Z juani je od letos mogoče trgovati tudi v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Luksemburgu, Južni Koreji in Kanadi. Državni banki Rusije in Kitajske, Bank of China in VTB, sta sklenili dogovor, da si vrednost izmenjavata v lokalnih valutah.
Rusija in Kitajska, skupaj z Indijo, Brazilijo in Južnoafriško republiko, sta letos načeli tudi monopol ZDA nad svetovnimi finančnimi institucijami. Julija so omenjene države ustanovile Novo razvojno banko, imenovano tudi BRICS banka. Priča smo bili izgradnji vzporedne globalne finančne infras
