Biblio terminologija, 25. maj 2016 ― Primer vzporedne transkripcije in transliteracije © Wikimedia V okolju udobnega komuniciranja v maternem jeziku pa skoraj vsakodnevno tudi v tujih jezikih, kolikor jih pač obvladamo, angleškega skoraj zagotovo, se navadno ne zavedamo, da ni tako daleč do okolij, kjer bomo v trenutku in neusmiljeno povsem odrezani od informacij in popolnoma onemogočeni v kakršnem koli komuniciranju. Ne samo zaradi drugačnega in neznanega jezika, mnogo bolj in mnogo bolj boleče zaradi nezmožnosti branja! Zaradi druge, neznane pisave. Pisava pa je v tujih okoljih za osnovno orientacijo in preživetje še vedno ključnega pomena. Takrat postane neuporaben celo zemljevid mesta in nemogoče je prebrati, v kateri ulici si se izgubil, na kateri vlak ali avtobus moraš iti. Ne samo pisava, celo hišne številke so lahko drugačne, povsem neprepoznavne! Nekoliko manj stresno, zato pa pogosteje, se v taki situaciji znajde bibliotekar s knjigo v roki, tako, natisnjeno v tuji pisavi, ki jo je treba prepoznati in za potrebe našega kataloga podatke znak za znakom zapisati v naši, to je latinični pisavi. Postopek imenujemo prečrkovanje. To je preslikava znakov ene abecede v znake druge abecede oziroma spreminjanje zapisa besede, besedila iz ene pisave v drugo. Za narode, ki pišemo v latinici, je najbolj aktualno latinično prečrkovanje, to je spreminjanje neke tuje pisave v latinico. Izraz prečrkovanje navadno enačimo s tujkama transkripcija in transliteracija, ki pa nista povsem istopomenska, saj ločimo med njima pomemben pomenski odtenek: transliteracija je prečrkovanje, kjer eni črki (ali skupini črk) iz prve pisave ustreza vedno ista črka (ali skupina črk) iz druge pisave. Zgled za táko prečrkovanje najdemo v srbščini: vsaki črki srbske cirilice ustreza točno določena črka srbske latinice - gajice. transkripcija je prečrkovanje bolj na splošno, tudi če pri tem določeno črko v različnih situacijah nadomestimo z različnimi črkami druge pisave. Transkripcija je manj natančna kot translitercija,