Konteksti (Tomaž Bešter), 18. september 2016 ― Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov, kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen. vir slike: emka.si Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovirah uspe pridružiti izjemno zaprti skupinici študentov klasične filologije in počasi začenja spoznavati tako svoje štiri sošolce kot tudi profesorja Juliana in njihov način življenja in dela. A knjiga se ne prične tu. Knjiga se prične mnogo bolj razburljivo. Takoj po dveh straneh je bralcu namreč jasno, da je eden od teh sošolcev Julianovega razreda mrtev in da so ga ostali umorili. Ne, ni bila nesreča. Vse skupaj je bilo skrbno načrtovano in naš pripovedovalec Richard, skozi čigar oči Skrivno zgodovino beremo vseh njenih petsto in še nekaj strani, nam da jasno vedeti, da je to nekaj, kar se je moralo zgoditi, tako ali drugače. Zato je prvi del knjige pravzaprav pojasnjevanje, zakaj in kako je do tega sploh prišlo. Zanimivi so neverjetno pametno odmerjeni počasi zgradbo postavljajoči profili Charlesa, Camille, Henryja, Francisa in Bunnyja, tudi Juliana in Richarda samega, ki vzdržema peljejo dogajanje v točko, ki nam jo je pisateljica razkrila takoj na začetku zgodbe. Druščina je povsem vpet