Radio Študent, 13. januar 2017 ― foto: Martina Jurak Cvetličarna, 11. 1. 2017   Na leden sredin večer, nekaj dni po obletnici rojstva odrešenika in nekaj dni pred praznikom njegovega obrezovanja, so se množice nevernikov zbrale na heretičnem obredu. Vodili so ga poljski blackmetalski svečeniki Batushka, ki so se na svoji romarski poti po Evropi ustavili tudi pri nas. Ker je prvi akt, enigmatični “tour support”, odpadel, so prvi nastopili Arkona. Ne, ne tista ruska folk verzija Nightwishev, temveč eden starejših poljskih black metal bandov. Sploh njihov lani izdani šesti album Lunaris je precej kvaliteten izdelek. V svojem dokaj dolgem nastopu so igrali v glavnem pesmi s slednjega. Kljub glasbeni dovršenosti pa se je njihov nastop kmalu začel vleči. Delno, ker je bil njihov koncert popolnoma statičen, corpsepainti in verige pa precej kmalu izgubijo pozornost publike ter ne morejo nadomestiti energičnosti in karizme, delno pa, ker najbrž tovrstni, z melodijami in atmosferičnimi deli podkrepljeni black metal preprosto bolje deluje na zvočnikih v zatemnjeni sobi kakor v živo. Sledili so težko pričakovani Batushka. Poljska skupina je pred dobrim letom izdala svoj prvi in zaenkrat edini album, naslovljen Litourgiya, s katerim je v trenutku zaslovela. Njihov prepoznavni zvok je namreč suvereno stapljanje black metala in pravoslavnega liturgičnega petja v prepričljivo celoto na svež in zanimiv način. Presenetjivo je, da je podoben uspeh v približno istem času doživel do tedaj prav tako popolnoma neznan black metal projekt s sicer zelo drugačno glasbo, a izjemno podobnim konceptom. Govorim seveda o pred nedavnim tudi na Radiu Študent predstavljenem Zeal and Ardor, ki black metal kombinira s spiritualnim črnskim gospelom. Zdi se, da se je klasični black metal do neke mere izpel in potrebuje novo dozo pristne religiozne predanosti, na kateri lahko parazitira in jo - s čim zvestejšo reprodukcijo - pervertira v blasfemijo. Prav to je namreč Batushkina specialiteta. Oder se je preobrazil v