Novice

aktualno

Uranium Club: All Of Them Naturals + Crack Cloud: S/T

Uranium Club: All Of Them Naturals + Crack Cloud: S/T

Radio Študent, 10. marec 2017 ― V tokratni Tolpi bumov poslušamo dve lanskoletni izdaji severnoameriškega podzemlja. Uranium Club z dolgometražcem All of Them Naturals in Crack Cloud z istoimensko kaseto.   Uranium Club: All Of Them Naturals (Static Shock/Fashionable Idiots, 2016) <a data-cke-saved-href="http://staticshockrecords.bandcamp.com/album/all-of-them-naturals" href="http://staticshockrecords.bandcamp.com/album/all-of-them-naturals">All Of Them Naturals by Uranium Club</a> Zasedba Uranium Club iz Minneapolisa se je širši javnosti prvič predstavila konec leta 2014, ko se je na Youtubu pojavil njihov prvi demo posnetek, naslovljen Human Exploration. Malo za tem je bend ta posnetek zapakiral v kasetno izdajo in v nekaj mesecih je komad postal ogromen hit v ameriških punk krogih. Ponudbe, da bi se skladba izdala še v vinilni obliki, so prihajale z vseh strani, bend pa se je na koncu odločil, da jo izda pri angleški založbi Static Shock Records in ameriški Fashionable Idiots. No Matador, no Sub Pop. Za novi album All of Them Naturals bend igra v isti postavi kot že doslej. Dve kitari, ena bas kitara in bobni, medtem ko si pevske dolžnosti člani razdelijo med seboj. Taka tipična rokenrol postava se odraža tudi v njihovem zvoku, ki v osnovi temelji na razgibanem post-punku poznih 70. let, vendar Uranium Club brezsramno pokaže tudi svojo naklonjenost ostalim obdobjem rokenrola v splošnem. Dinamika njihove muzike še najbolj spominja na ameriško zasedbo Devo. Podobnost tu pa ni omejena zgolj na zvok, saj Uranium Club, tako kot Devo, live nastope izvajajo v ujemajočih opravah, izdaje ob
Somebody Fool, indonezijski hardcore cunami z EP-jem!

Somebody Fool, indonezijski hardcore cunami z EP-jem!

SPRP, 10. marec 2017 ― Somebody Fool, indonezijski hardcore cunami. Foto: fb SxF Somebody Fool so objavili nove posnetke. Te so zbrali v EP, imenovan 4 Song Promo Tape. Ja, ta vsebuje štiri skladbe, ki nas za dobre štiri minute ponesejo v začetke hardcore ere. Glasbeno so sami opisali svoje delo kot »Integrity meet Youth of Today«. Izdaja je izšla pod okriljem Madafaka Records, ki domuje v Medanu v Indoneziji, od koder prihajajo tudi člani skupine Somebody Fool. Izdaji lahko prisluhnite tukaj, lahko pa ji namenite tudi kakšen kovanec podpore:  4 Song Promo Tape by Somebody Fool Somebody Fool so sicer straight edge hardcore punk skupina, ki je z delovanjem pričela lansko leto. Za sabo še nimajo vidnejše izdaje, razumljivo, imajo pa split kaseto, izdano skupaj z bendom Youth Side, ki prav tako prihaja iz Indonezije. V preteklih letih je prišlo mnogo poročil, ki govorijo o pregonu drugačnosti, punkerjev in podobnih alter sopotnikov na tleh Indonezije. Oblasti jim še vedno očitajo neskladje z njim domačo kulturo in običaji, zato se z raznimi načini lotevajo »tujkov« v njihovi družbi. SPRP srčno podpira hardcore/punk rock sceno in izražanje kjerkoli na zemeljski obli, še posebno pa tam, kjer je pod udarom oblasti in drugih zloveščih organizacij. Alerta! V letu 2016 so izdali split demo kaseto z bendom Youth Side. Foto: fb SxF Piše: Matej Urbanč
Velika veriga nerazumnosti

Velika veriga nerazumnosti

Radio Študent, 10. marec 2017 ― O veliki bitki velikanov, glede biti, je pisal stari dobri Platon v Sofistu. Poglejte te velike besede, ki vsekakor ponazarjajo odličnost prispevka, ki sledi. Sklic na kanon humanizma je lahko le znak velike modrosti pisca, njegovo poznavanje starodavne humanistične tradicija pa lahko kaže le na njegovo zavezanost razumu, na njegovo ljubezen do modrosti, faktov, načel pravičnosti, etike rasti krompirja in tako dalje. Gotovi smo lahko, da je pisec mislec Heideggrovega ranga. Dajmo, omenimo še par imen: Hesiod, Homer, Kant, Shakespeare. Oh, kakšna modrost. Poslušalstvu se je ob njej gotovo omočilo spodnje perilo, če pa ne to, pa vsaj zašibila kolena. No, morda sem le preveč samovšečen in se ni zgodilo popolnoma nič. Morda pa je razlog za ta nič to, da ste bili tekom preteklih dni priča bitki modrecev, katerih umnost vas je tako presunila, da vas zdaj pač ne presune nič več. Morda ste res opazovali bitko na spletnem portalu Lud Literatura, bitko med velikani, ki se tokrat sicer niso pričkali o Biti, ampak o nič manj pomembni temi – živalski etiki, bitko med velikani, katere zastavek ni bil nič manj kot razum sam. A kdo je razumen? Razumna pač ne moreta biti dva, temveč le eden. Kaj drugega je namreč nasprotje razuma kot ne-razum? Razumen je torej lahko le en, a kdo? Tisti, ki izravnava veliko verigo bivajočega, ki ruši okrutni vrednostni primat moškega belega človeka nad živaljo ter zagovarja enakovrednost vseh bitij? Morda pa je nasprotno glasnik razuma tisti, ki pravi, da je človek center univerzuma, da je njegova vrednost neskončno nad ostalim stvarstvom? To so res velika vprašanja, vprašanja potrebna temeljitega premisleka. Temeljitost pa spoznamo po nagubanem čelu, ki izraža pripadnost rasi velikih mislecev. In če med velikimi misleci poteka bitka o samem razumu, mar sploh lahko obstaja pomembnejša bitka?   Prvi del: GENEZA DOMINACIJE Á LA RADALJAC No, zakaj se je bila vojna, o drago poslušalstvo. Kaj je bilo jabolko spora? Oh, jabolko spora – s
Hamlet: kako je gledališče prišlo v kino

Hamlet: kako je gledališče prišlo v kino

Koridor, 10. marec 2017 ― Shakespeare in mi Ob 400. obletnici Shakespearove smrti so se leta 2016 po celem svetu vrstili nešteti dogodki, srečanja in obeleženja njegovega življenja, dela in vpliva na umetnost in družbo. Iz tega ni bila izvzeta niti Slovenija, kjer se je v sklopu festivala Shakespeare za vedno odvila široka paleta dogodkov.   Z malce zamude, saj […] The post Hamlet: kako je gledališče prišlo v kino appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Ob sedemdesetletnici Ludvika Pandurja

Ob sedemdesetletnici Ludvika Pandurja

Večer, 10. marec 2017 ― Lahko bi brez pomislekov dejali, da se ob slavnostni obeležitvi skorajšnjesedemdesete obletnice rojstva akademskega slikarja, rednega profesorja, spec., Ludvika Pandurja v Galeriji DLUM dokončno manifestira bistvo njegove umetniške izpovedi, ki se je skozi celoten izjemno obsežen likovno ustvarjalni, a ne nazadnje tudi pedagoški opus izražala skozi formalne in vsebinske preobrazbe v enem samem vseobsegajočem pomenu: ljubezen. Ljubezen do družine, likovnega ustvarjanja in poučevanja, neštetih variacij narave, literature, glasbe in soljudi ter ne nazadnje ljubezen do različnih kultur. Tako se svetovljanstvo Ludvika Pandurja neposredno izraža v raznolikem likovnem opusu s prepletajočo se krajinsko in figuralno motiviko, kjer lahko neposredno opazimo metamorfozno, dejali bi celo alkimistično součinkovanje likovnih elementov in objektov, kjer pa se v nasprotju z njegovo morda najbolj priljubljeno zgodbo iz Ovidijeve zbirke antični mit o nesrečnem paru Apolonu in Dafni rastline preobrazijo v človeka in ne obratno. Človek je torej tisti, ki se rojeva iz flore, kar je seveda dosti bolj optimističen zaključek kot pa preobrazba na primer v statično drevo ali kakšno drugo rastlino. Navezujoč na omenjeno bi lahko najnovejšo ustvarjalno fazo Ludvika Pandurja označili kot povratek k čistemu človeškemu liku z mestoma poudarjeno, individualizirano glavo v njegovem nekdaj tako prepoznavnem "neobaročnem" slogu, dokazujoč, da je še zmeraj mojster klasične figure. Tokratna jubilejna razstava le še potrjuje prejšnjo trditev, saj je umetnik dal na ogled izbor iz cikla maloformatnih, psihoanalitičnih avtoportretov, kjer se oblikovne metamorfoze stopnjujejo od abstraktno ekspresionističnih variacij preko bogatih stilizacij vse do prepoznavnih obličij, prehajajoč celo v karikaturo. Hkrati predstavlja tudi najnovejše "naključne diptihe" kvadratnih formatov, izbrane po principu komplementarnih parov, kjer se drevesa in človeške figure sklanjajo ena proti drugi, oblikujoč domišljijski mo
A Love Electric: Psychmonde

A Love Electric: Psychmonde

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Ropeadope Sur Records, 2016   <a data-cke-saved-href="http://toddclouser.bandcamp.com/album/psychmonde" href="http://toddclouser.bandcamp.com/album/psychmonde">Psychmonde by A Love Electric</a> Lotevamo se še ene izdaje, ki nam je lansko leto ušla izpod drobnogleda. Nanjo se spominjamo ob kar treh nastopih, ki jih bodo A Love Electric v prihodnjem tednu opravili na naših tleh. Ob prevodu neke spletne recenzije iz španščine Google Translate pravi, da je skupina ponavadi na turneji. Kar se morda sliši kot slab prevod, pomensko povsem drži – poleg obširnega koncertiranja po naši državi triu niso tuja prizorišča drugega in tretjega sveta, letno pa v povprečju odigrajo kar 130 koncertov. Idejni oče skupine je hiperproduktivni Todd Clouser, ki se pojavlja tudi z različnimi drugimi projekti, je pa A Love Electric med njimi najbrž najpomembnejši in mu je tudi posvečeno največ časa. Med  sklopi izčrpnega koncertiranja je zasedba lani predstavila svoj četrti dolgometražec.  Mednarodnemu triu ne delamo krivice, če ga označimo kar za mehiški band. Poleg američana Todda Clouserja skupino tvorita še Aaron Cruz in argentinec Herman Hecht, vse tri pa povezuje bivanje v Ciudad de Mexico, menda celo v neposredni bližini. Protagonista skupine naj bi južno od meje privabila predvsem tamkajšnja sproščenost življenja in odprtost ljudi. Sledili so številni glasbeni projekti, kmalu tudi ustanovitev A Love Electric. Skupina je hitro prerasla tako meje tria kot meje glasbe – slednje predvsem z udejstvovanjem na področju dobrodelnosti: organiziranje delavnic za skupine ljudi, ki jim je glasba težje dostopna, in tudi promoviranje glasbe »z obrobja«. Temu namenu služi založba Ropeadope Sur, za katero stojita Clouser in Hecht: njeno bistvo je v podpiranju in razvoju latinskoameriške neodvisne glasbe, pri založbi pa je izšla tudi plošča, ki jo poslušamo danes. Založba se

DOBRODELNA DRAŽBA FOTOGRAFIJ NAKLJUČNI KVARTET

Galerija Fotografija, 10. marec 2017 ― DOBRODELNA DRAŽBA FOTOGRAFIJ NAKLJUČNI KVARTET   Razstava NAKLJUČNI KVARTET bo na ogled do četrtka, 23. marca 2017, ko bomo ob 18h vsa dela  ponudili na DOBRODELNI DRAŽBI. Zbrana sredstva bomo namenili projektu SLOJENČKI (www.slojencki.si). Dražbo bo vodil gospod Mitja Meršol.   Vljudno vabljeni! The post DOBRODELNA DRAŽBA FOTOGRAFIJ NAKLJUČNI KVARTET appeared first on Galerija Fotografija.
Nesmrtnost - ubiti očeta ali zamrzniti možgane?

Nesmrtnost - ubiti očeta ali zamrzniti možgane?

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Nesmrtnost ostaja večna tema znanosti, umetnosti in tehnologije. Na tej tematiki je nekaj, kar v ljudeh vzbuja neskončno zanimanje, hrepenenje in strah. Skorajda vseeno je, katero kulturo ali civilizacijo in katero ero zgodovine vzamemo pod drobnogled, vedno bo kdo govoril o nesmrtnosti. Seveda pa je nesmrtnost tako radikalno odprt pojem, da lahko desetim ljudem pomeni sto različnih stvari, od najbolj ohlapnih in metaforičnih do banalno materialističnih. Na letošnjem literarnem festivalu Fabula, kjer so si za temo oz. fokus izbrali prav to zmuzljivo nesmrtnost, so se znašli pred zanimivo in nerešljivo uganko, kako namreč iz te zmešnjave konotacij skonstruirati svoj pregled literarnih “nesmrtnosti”. V poštev pridejo vse kulture, vse literature sveta, vse nesmrtnosti. Zaključni dogodek festivala - če je izbran pazljivo in pomenljivo - poveže tematske niti in zariše obrise odgovora na vprašanja, ki jih odpira jedrna problematika dogodka. Takšen pečat na letošnjo Fabulo stiska pogovor z ruskim pisateljem Viktorjem Jerofejevom, ki ga bo jutri v Klubu Cankarjevega doma povezoval dr. Andrej Stopar. Jerofejev je znan predvsem po svoji disidentski drži v pozni Sovjetski zvezi in drznih, včasih vratolomnih literarnih spustih v imaginarij ruske in sovjetske ideologije (polavtobiografski roman Dobri Stalin) ter ekscesnih prikazih sodobnega ruskega življenja (roman Ruska lepotica). Kako se življenje in delo Jerofejeva vpisujeta v in zaokrožata tematiko letošnje Fabule, nam je orisala vodja festivala in urednica Manca G. Renko: *Izjava Jerofejev je s tem ali ob tem, ko je uničil diplomatsko kariero svojega očeta, simbolično ubil tudi svojega “ideološkega očeta” - sovjetsko ideologijo ali - lahko rečemo - kar simbolno projekcijo “strička Stalina” samega. Vodja festivala ta “dvojni uboj” komentira z navezavo na avtobiografijo Dobri Stalin: *Izjava Na kratko še o formatu in specifikah jutrišnjega pogovora s pisateljem: *Izjava Z nesmrtnostjo pa se bodo sp
Blanck Mass: World Eater

Blanck Mass: World Eater

Radio Študent, 10. marec 2017 ― Sacred Bones, 2017   <a data-cke-saved-href="http://blanckmass.bandcamp.com/album/world-eater" href="http://blanckmass.bandcamp.com/album/world-eater">World Eater by Blanck Mass</a> Nova plošča Bena Powerja, polovice dvojca Fuck Buttons, ponudi logično nadaljevanje izraza, ki ga od leta 2011 goji v okviru solističnega projekta Blanck Mass. Toda čeprav vsaj na prvi posluh ni odkrival tople vode, se zdi, da bi World Eater utegnil biti album, s katerim se bo najbolj prikupil širokemu krogu oboževalcev njegove matične zasedbe. Zakaj se jim ni že s prvima dvema ploščama, pravzaprav ostaja uganka. Res je sicer, da je njegova estetika temačnejša in bolj surova od te, ki jo goji skupj z Andrewom Hungom, toda v obeh je več sorodnosti kot drugačnosti. V tem pogledu je pravzaprav bolj presenetljiva izjemna priljubljenost Fuck Buttons. Če je tej botrovala (tudi) dvojčeva oprijemljiva postrockovska senzibilnost, se bo morda videlo prav v odzivih na novo ploščo Blanck Massa. Ta se v primerjavi s prejšnjima namreč še bolj opre na izročila britanske plesne elektronike iz devetdesetih. Je pa hkrati res, da ima ta na Otoku že sama po sebi še vedno izjemno vogo in status, kar pomeni, da bomo verjetno spet ostali brez pravega odgovora. Britanskost je brez dvoma močno vplivala že na priljubljenost Fuck Buttons. Skoraj nepojmljivo je bilo, ko smo njuno glasbo zaslišali med otoritveno ceremonijo londonskih olimpijskih iger. Vsaj na prvi pogled, iztrgano iz širše glasbene zasnove. Potem ko je bila postavljena v kontekst britanskih glasbenih mejnikov iz zadnjih petdesetih let, je njena umestitev tja izpadla skoraj logično. Še toliko bolj, če vemo, da je Boyle glasbeni scenarij zaupal zasedbi Underworld. No, še večjo vlogo na tej slovesnosti je imela kar trikrat ponovljena Blanck Massova skladba Sundowner. Tako, pavšalno ali pa poetično, bi bolj elektronsko podobo njegove druge plošče zato morda lahko razumeli tudi kot Powerjev poklon zapuščini Underworlda. Ne
Poslovili so se od Olge Jančar

Poslovili so se od Olge Jančar

Večer, 10. marec 2017 ― Pred pogrebom na pobreškem pokopališču so se gledališčniki, znanci in prijatelji v Slovenskem narodnem gledališču Maribor poslovili od dolgoletne sodelavke in vodje marketinškega oddelka gledališča in poznejše direktorice Borštnikovega srečanja. Direktor gledališča Danilo Rošker je izpostavil, koliko se je imel čast naučiti od Olge Jančar kot sijajne in srčne organizatorice. Tone Partljič, ki je spremljal njeno profesionalno pot pol stoletja, pa jo je opisal kot resnično legendo. Njena legendarnost se ni začela in končala z ekstravagantnimi klobuki, je poudaril, temveč z resnično ljubeznijo do gledališča.
še novic