Konteksti (Tomaž Bešter),
12. februar 2019
―
vir slike: emka.si
Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo. Zatorej to, da sem pomislil na Maria Puza in njegovega Don Vita Corleoneja, seveda ni naključje. Mojca Širok ni zapisala takšnega dolgometražca, njena Pogodba je krajša, a vseeno ponudi trpek priokus sodobne družbe, ki jo v njeni kriminalki vodijo povezave, usluge in zločin. Skozi sito teh rešetk, ki malodane povsem na očeh upravljajo z življenji nedolžnih ljudi, pa je peščica tistih, ki se proti temu borijo in delujejo za boljši jutri, ne priznavajo takšne ureditve sveta, in njihove prav tako prepletene zgodbe. Mojca je napisala več kot povsem spodoben kriminalni roman o mafijskem upravljanju z družbo, o tem, kako daleč gredo pri uresničevanju svojega namena in kako daleč sežejo posledice teh namenov. Roman o želji po spremembah. Branje tovrstnega žanra, ali celo podžanra ima tule v mojih očeh pravzaprav eno bistveno razliko od drugih krimičev. Namreč, če je pri marsikje jasno, da je zlikovec pomešan med dobre in nas pisec ali piska nato lovita na presenečenje tega, kdo pravzaprav je ta ostudni nepridiprav,
