13. brat, 12. april 2020 ― Drugo življenje makedonskih Bernays Propaganda je še naprej plodovito. Tako sploh nimam občutka, da je od prejšnjega albuma Politika minilo že 3 leta. Bend vam ni potrebno posebej predstavljati, saj je to že četrta recenzija na tem portalu. V prvem življenju so bili klasičen post punk bend, v drugem pa so po menjavi članov prevzeli bolj electro zvok, z različnimi primesmi. Že v uvodnem komadu na novem albumu Retki bilki zaslišimo afro vpliv, kot da bi sodeloval Fela Kuti. Z afro ritmi se srečamo na albumu tudi kasneje. Vokali so bolj zasanjani kot so bili včasih, občasno se pridruži tudi moški vokal, da doda več ostrine. Osnovni ritem v komadih bi lahko bil bolj razgiban, velikokrat ohranja enak tempo, kar občasno naredi skladbe monotone. Sicer to pogosto odpravlja bas kitara, ki bi lahko bila še bolj uporabljena. Dobro ambientialno zasnovana je Vežbaat država, saj ji uspe ustvarjat suspenz, ko čakamo, kdaj se bo komad bolj "razdivjal". A nas praktično do konca pusti na čakanju, dokler se ne oglasi navijaško skandiranje Domovini. Vsebinsko ohranjajo Bernays Propaganda kritično držo do razmer v svoji državi, opozarjajo tako na porast makedonskega nacionalizma kot na po drugi strani približevanju evroatlantstkim institucijam (NATO). Življenje v eni najrevnejših držav, ki so nastale po razpadu Jugoslacije, daje več kot dovolj razlogov za upor. Vprašanje je samo, koliko volje in energije uspeš ohraniti, ko vidiš, da se stvari odvijajo v drugo smer kot bi sam želel in pričakoval. Vsekakor Bernays Propaganda niso obupali, zato nam tudi ponujajo vedno novo glasbo. Da niti ne omenjamo vseh drugih projektov, ki jih še člani zasedbe imajo.

13. brat, 12. april 2020 ― Ne vem, če se je kdaj v zgodovini krščanstva že zgodilo, da bi na največji praznik krščanstva Veliko noč cerkve bile prazne. Ukrepi omejitve gibanja in druženja so doleteli tudi Cerkev, ki na ta dan praznuje zmago nad smrtjo. Ironija? Niti ne, družba je polna protislovij, med idejami in dejanskostjo pa je tega ogromno. Cerkev je le še izmed institucij, ki je morala začasno spremeniti svoj način delovanja. Tako kot smo vsi spremenili svoja življenja. Izteka se četrti teden, ko sem večinoma doma. Dnevni ritem se mi je precej spremenil. Prej sem preživel več kot dve uri na dan v avtu, sedaj skoraj ne stopim v avto. Nedvomno pozitivna sprememba. Na ta način pridobljeni čas porabim za pripravo hrane, še več pa za branje novic, komentarjev, vse kar se v teh tednih producira v povezavi s pandemijo. Kot da bi vsak moral nujno dodati svoj lonček. Vsak dogodek je tudi priložnost, da kdo zaslovi z briljantnim komentarjem. Kar je seveda še vedno iluzija ameriškega sna, da vsak lahko uspe, če se dovolj potrudi. In to v času, ko se je polom te iluzije manifestiral v najmanj 16 milijonih na novo brezposelnih v ZDA in podobah neskončnih kolon avtomobilov, ki so se odpravili po pakete hrane pomoči. Tvoj komentar ali članek je le še eden od tisočev. Mogoče ga bo veliko ljudi prebralo, a že čez nekaj ur bo pozabljen, saj na nas čaka že nešteto novih komentarjev. Najbolj brani bodo še vedno najbolj razvpiti. Karkoli bo Žižek napisal bodo ljudje prebrali, karkoli boš ti napisal bo morda kdo prebral. Ravno na to osebno in družbeno ranljivost je pokazala sedanja pandemija. Saj ne, da tega ne bi vedeli. To se je v preteklosti že dogajalo. Kužna znamenja še vedno stojijo v naših vaseh. A mislili smo, da se nam to ne more (več) zgoditi. Da je naša tehnologija že tako napredna, da nas bolezni ne morejo tako ohromiti. A če ste že slabi v zgodovini, morda poznate roman in film Vojno svetov H.G. Wellsa? Osvajalce iz vesolja, ki si s superiorno tehnologijo uspejo podrediti Zemljane, uniči mikroor