Medobčinska matična knjižnica Žalec, 30. oktober 2024 ― V sredo, 30. oktobra 2024, smo v Izposojevališču Griže izvedli pravljično uro, ki je privabila precejšnje število otrok v spremstvu svojih staršev. Na predvečer dneva reformacije in noči čarovnic je dogodek potekal v prijetnem in sproščenem vzdušju. Skupaj smo raziskovali domišljijski svet pravljic in otroci so z zanimanjem poslušali, napeto čakali na razplet ter sodelovali pri interpretaciji vsebine. Vsaka pravljična ura ima pomembno vlogo pri razvoju otroške domišljije, besednega zaklada in ljubezni do knjig. Poleg branja pravljice smo pripravili tudi ustvarjalno delavnico, na kateri so otroci izdelovali lik iz zgodbe in ...

Sodobnost, 30. oktober 2024 ― Malo gledališče s konca sveta, opus 2. Koncept, likovna podoba in izdelava: Ézéquiel Garcia-Romeu. Produkcija: Théâtre de la Massue, Francija. Ogled septembra 2024 v Stari elektrarni v Ljubljani.   V okviru festivala Lutke, katerega glavnina je potekala letos septembra na različnih lokacijah, je bila na ogled tudi predstava francoskega lutkovnega ustvarjalca, režiserja in scenografa Ézéquiela Garcie-Romeuja. Festival zadnja leta ponuja zelo raznovrstno ustvarjalnost; ustrezneje kot kratek in jedrnat naziv Lutke bi ga lahko opisali kot sodobno gledališče animiranih form. V ospredju festivala je izrazito sodoben koncept uprizoritvenih praks, ki ga zaznamujeta prehajanje meja in žanrov ter vključevanje novih prvin v uprizoritev, recimo animacije objektov, plesa, performansa, rabe tehnologije in novih medijev itd. Ta razširjeni koncept lutkovnega gledališča (ki torej še zdaleč ni več sinonim gledališča za otroke) vključuje tudi velik poudarek na raziskovanju polja vizualnega. Ena takih je predstava Malo gledališče s konca sveta, opus 2 (v francoskem izvirniku: Le Petit Théâtre du Bout du Monde, Opus II). Gre za drugi del triptiha, ki je nastal na presečišču med gledališko predstavo in vizualno instalacijo. Tema tega slabo uro trajajočega dogodka, v katerem ni izgovorjenih besed, vsaj razločnih ne, je konec sveta – zahtevna tematika, ki pa so ji ustvarjalci kar dobro kos. V tej precizni, pomensko kompleksni in izvedbeno zapleteni predstavi smo tudi gledalci na preizkušnji. V predstavi namreč ni stolov oziroma sedišč, dogodek je treba spremljati stoje, še več, v gibanju, ob menjavah položajev in kota gledanja. Na sredino dvorane je  postavljeno velikansko prizorišče, privzdignjeno za kak meter, na eni strani pa še nekoliko bolj, tako da je ustvarjena manjša vzpetina. Gledalčevo premikanje po dvorani je skorajda nujno, če želi videti dogajanje, ki se seli naokrog po prizorišču, a pri poskusu videti celoto mu vselej nekaj malega zmanjka. Pogled mu zmeraj d

Sodobnost, 30. oktober 2024 ― Majda Travnik Vode Bogomila Kravos: Moj Trst ali komu zvoni?   /…/ V mesto s takšno zgodovinsko osebno izkaznico, in ravno v usodnem informbirojevskem letu 1948, se je rodila teatrologinja, pedagoginja in nekdanja gledališka vodja Slovenskega amaterskega gledališča v Trstu Bogomila Kravos, mlajša sestra pesnika Marka Kravosa in hči domoljuba Josipa Kravosa. Oče Bogomile Kravos je po poroki kupil hišo v četrti Sveti Ivan na severovzhodu mesta, kjer so živeli večinoma Slovenci. Sveti Ivan je bil slovenska vas, ki se je nato zlila z mestom. Pri Svetem Ivanu je bil rojen tudi Vladimir Bartol, avtor Alamuta, in tu je stal tudi slovenski Narodni dom, ki je bil lani po več kot sto letih od požiga obnovljen in znova odprt. Josipa Kravosa so fašisti zaradi domoljubnega delovanja zaprli, mučili in internirali v južno Italijo. Medtem ko so bili Kravosovi v internaciji, jim je letalska bomba – Trst sicer med drugo svetovno vojno ni bil huje poškodovan – do tal porušila hišo. Po vrnitvi je oče hišo v ulici Svetega Frančiška uspel obnoviti in tudi vnovič zagnati krojaško delavnico. Josip Kravos je ostal rodoljub in v hiši so se vrstili (politični) obiski, ki so jih opazovali tudi otroci: »Na naše dvorišče in v očetovo hišo so prihajali ljudje vseh barv: z leve, desne in vmesne, politični prebežniki, domobranci. Oče je sprejemal vse, le ekonomskih migrantov, ki so zabavljali čez Titovo Jugoslavijo, ni maral,« pripoveduje avtorica. Vendar Moj Trst ni avtobiografija ali družinska kronika, ampak nekoliko romansirana pripoved o Trstu ter slovenski skupnosti kot avtohtonem delu mesta. Toda še bolj kot vsebina nas na začetku pritegne avtoričin izjemno zgoščen, lakoničen, skorajda sinkopiran slog. Če bi ga primerjali z verzno gradnjo, bi lahko rekli, da je gosto prepreden s cezurami in fugami, brez enjambementov. Moj Trst je knjiga, v kateri res lahko nazorno opazujemo, kako prepoznaven in nezamenljivo oseben je lahko slog. Gre pravzaprav za zelo moderen, na primer

Sodobnost, 30. oktober 2024 ― Madeleine Thien Preprosti recepti   Za pripravo riža obstaja preprost recept. Tega me je naučil oče, ko sem bila še otrok. Takrat sem velikokrat sedela na kuhinjskem pultu in ga opazovala, kako je z dlanmi preséjal zrna, zanesljiv in uren, odstranjeval smeti ali pesek, drobne nepopolnosti. Krožil je z rokami po vodi in postala je motna. Ko je drgnil in spiral riževa zrna, je bilo slišati kot brenčanje s travnika, polnega žuželk. Oče je ničkolikokrat spral riž, odlil vodo in spet napolnil lonec. Navodila so preprosta. Ko je spiranje končano, odmeriš vodo, tako da položiš konico kazalca na površino riža. Voda ti mora segati do prvega členka. Oče ni potreboval navodil niti meric. Zaprl je oči in otipal raven vode. Včasih v sanjah še vedno vidim očeta, njegove bose noge na podu, ko stoji sredi kuhinje. Oblečen je v staro srajco in obledele hlače trenirke z vrvico v pasu. Obdan s sijajem kuhinjskih površin, med ostrimi vogali štedilnika, hladilnika, bleščečega korita je videti, kot da nekako ne sodi tja. Ta spomin nanj je tako močan, da me včasih osupne, kako jasno ga lahko vidim. Vsak dan pred večerjo je oče opravil ta obred – spiranje in odlivanje, potem je postavil lonec na štedilnik. Ko sem bila že starejša, je to nalogo prepustil meni, vendar je nikoli nisem opravljala tako skrbno. Izvajala sem enake gibe, pljuskala vodo naokoli, s prstom preverjala višino vode. Kakšen večer je bil riž kot sluzast močnik. Skrbelo me je, da nisem sposobna opraviti tako preproste naloge. »Oprostite,« sem rekla omizju s tihim in osramočenim glasom. Oče je v odgovor jedel naprej, si tlačil riž v usta, kot da sploh ni pričakoval česa drugega, kot da ni opazil razlike med tistim, kar je on delal tako dobro, jaz pa tako slabo. Pojedel je vse do zadnjega grižljaja, njegove paličke so brzele po krožniku. Potem je žvižgaje vstal in pospravil mizo in vsaka njegova kretnja je bila tako čista in zanesljiva, da me je prepričal, da je na svetu vse prav. *** /…/