Airbeletrina, 9. junij ― impresije iz sanj so ostajale z mano čez cel dan. to, kako tečemo po stopnicah v šolsko klet. vrtnica pod steklenim zvonom. srh nevarnosti od nekje spodaj, iz temeljev zgradbe. hipnoza – nadzor nad sočlovekom kot največja grožnja. ampak tudi: skupina ljudi, ki ji pripadam, prijateljica in dva prijatelja. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. prvega literarnega sveta, ki je zrasel v meni. prvih bitij, ki sem jih ustvarjala – že tedaj po zgledu mitologije in pravljic (tako so denimo nastale »petopelke«; bitja, katerih zgodovino je ključno definiralo suženjstvo) – ki sem si jih želela ne samo izpisati, ampak tudi materializirati. prvih likov, s katerimi mi je bilo udobneje kot ob veliki večini ljudi, ki sem jih poznala. rok, viki in matic – trije ljudje, ki so s karolino, ki je bila prva literarna »jaz« in »ne-jaz«, ostajali tudi skozi najbolj nemogoče situacije – so mi še danes blizu. še vedno lahko čutim njihovo energijo, še vedno vem, kaj bi rekle_i v kakšni situaciji. še vedno težko sprejmem, da ne bodo nikoli kaj drugega kot skice v zvezkih, ki sem jih izgubila, in da bodo njihove roke, ki objamejo nerodno in socialno nespretno, četudi bistro karolino, za vedno nesnovne. stara sem bila enajst let. sanje o hipnozi, prijateljstvu in napeti pustolovščini v šoli, ki ni le to, kar se zdi na prvi pogled, so bile začetek pisanja mojega prvega daljšega teksta. petopelke in druga bitja iz Hipnoze, ki je ostala nedokončana, sem s temperami naslikala na steno sobe, ki sem si jo delila s sestrobratom. sobe v hiši, obdani s hribi, travniki in gozdovi, kjer sem živela z moškim, ki je – brez hipnoze – nadziral dolžino prh, določal dan, ko se smem okopati, skrbel, da ni nikoli niti ena neumita žlička ali skodelica ostala na pultu, določal, kaj v hladilniku in shrambi je dovoljeno pojesti in kaj ne, minute, porablje