Radio Študent, 25. december 2013 ― Fernando Pessoa (1888–1935) je portugalski pisatelj, esejist in pesnik, ki je pisal pod psevdonimi in heteronimi. Za razliko od psevdonima heteronim ni zgolj lažno ime, ampak je za njim celotna izmišljena osebnost s svojo biografijo in z lastnim stilom pisanja. Fernando Pessoa jih je ustvaril več kot 70. Eden izmed njih je tudi baron de Teive. Režiserka Kaja Tokuhisa se je odločila potopiti v njegovo delo Vzgoja stoika in mu dati odrsko prezenco v novomeškem gledališču Anton Podbevšek Teater. V naslovni vlogi barona je nastopil Aleš Valič, kot njegove oprode pa so na oder stopili Anja Drnovšek, Akira Hasegawa, Maruša Majer, Jose, Lidija Sušnik in Žiga Udir. Predstava se po literarni predlogi Vzgoja stoika ukvarja s problemom intelektualca, ki je pod svoje življenje potegnil črto in ugotovil, da mu ni uspelo uresničiti svojega poslanstva, ki bi edino lahko osmislilo njegovo življenje. To bi bila stvaritev velikega literarnega dela. Uresničitev je preprečil baronov pretirani perfekcioniz

Radio Študent, 25. december 2013 ― V tokratni oddaji bomo prisluhnili ubesedovanju šuma, prostora in časa ter akta poslušanja JASONA KAHNA s kasete In Place: Daitoku-ji + Shibuya Crossing, prisluhnili temačnim zvočnim konstrukcijam baskovkso-ameriškega dueta MIGUEL A. GARCIA & NICK HOFFMAN s plošče Vile Cretin, proti novemu letu pa nas bo poslal trio COMMON OBJECTS (John Butcher, Rhodri Davies, Lee Patterson) s plošče Live In Morden Tower ... COMMON OBJECTS: Live In Morden Tower (Mikroton Recordings, 2013) John Butcher- saksofoni in ojačevalec; Rhodri Davies- električna harfa; Lee Patterson- ozvočene naprave in procesi;; Mikroton Recordings MIGUEL A. GARCIA & NICK HOFFMAN: Vile Cretin (Intonema, 2013) Miguel A. Garcia & Nick Hoffman- terenski posnetki, elektronika, analogna elektronika, ...;; Intonema JASON KAHN: In Place: Daitoku-ji + Shibuya Crossing (Wind Measure Recordings, 2013) Jason Kahn- besedila, glas;; Wind Measure Recordings

Radio Študent, 25. december 2013 ― Kamizdat, 2013   Glasba današnje Tolpe Bumov je bila narejena za plesno predstavo Matije Ferlina z naslovom Sad Sam Lucky. Predstava, prav tako pa seveda tudi glasba, bazira na delih domačega ekspresionističnega pesnika Srečka Kosovela, čigar verzi so aktualni še danes. Najbolj aktualne so prav gotovo Kosovelove osebne izpovedi, ki bazirajo na notranjih konfliktih, v katere pa Srečko žal ni imel kaj dosti uvida. To je seveda povsem razumljivo, saj koncepti, kot so nezavedno in obrambni mehanizmi, takrat še niso bili nekaj splošno znanega. Kosovelovi verzi zato izžarevajo tesnobo in večno nezadovoljstvo, česar odrešenje se nahaja le v transcendenci z razponom vse do smrti. Umetniška zavest je sicer v naslednjih 100-tih letih izredno napredovala, kljub temu pa je ostala ignorantska do jedra problema, iz katerega se porajajajo tesnoba, dekadenca in depresija. Zato je današnja umetnost povečini še vedno skrajno temačna, človekove notranje disharmonije in s tem povezana umetniška izražanja

Radio Študent, 25. december 2013 ― Call and Response, 2013   Priprave na Tolpo bumov ponavadi začnem tako, da album poslušam ob različnih priložnostih in na različnih ozvočenjih, ob tem pa si delam zapiske. Zapiski seveda skoraj vedno vsebujejo kako misel, ki nikamor ne paše, načeloma pa začnejo že kar sami od sebe rasti v neko zgodbo. Z novo ploščo Mind Business verbalnega “nunčaki” mojstra N’toka pa je zgodba popolnoma drugačna. Zapiski za Tolpo so po večini nekonsistentni, celo nasprotujoči si oz., če uporabim kar izraz, ki se pogosto uporablja za opis N’tokovih asociativnih labirintov, šizofreni. Na ta način me album Mind Business postavlja ob zid, na katerem piše predsodki, s tem pa tudi v pozicijo, da sem primoran iti preko nekih svojih mentalnih okopov. Kajti album vsekakor ima nek žmohten emocionalni drajv, ki pa ga um recenzenta lovi z veliko težavo. Torej nesporno gre za pravi Mind Business, kar je točno tisto, kar se od aktualne glasbene produkcije danes pričakuje. Četudi N’tokovim besedam odvzamemo pomen in

Radio Študent, 25. december 2013 ― Namesto »bandiere rosse« bo bolj »anarchy in the UK«, namesto komunizma in socializma bomo govorili o anarhizmu. Ta začetna distinkcija nikakor ni poljubna ali naključna, pač pa gre za neko temeljno žarišče boja na politični levici, ki je ponovno zažarelo v zadnjih nekaj letih, tako lokalno kot globalno. In kot je postala že navada: ne bomo mogli mimo Marxa, ker nas prvi, torej marksisti ali socialisti ali komunisti stalno posiljujejo z njim, in ker ga drugi, torej anarhisti, sami posiljujejo, najbolj reakcionarno zanikajo in ignorirajo. Ne me narobe razumeti - ne trdim, da je nujno in obče potrebno brati Marxa - celo upam, da ga marsikdo ne -, trdim pa, da na določenih teoretskih področjih z namernim neupoštevanjem ali ignoriranjem marsikaj spregledamo.