Radio Študent, 25. september 2014 ― Gala hala, 24. 9. 2014   Dobri bendi ne potrebujejo veliko časa, da pokažejo, kako dobri so v živo. Pri Cherry Poppin’ Daddies je bilo že pri prvi skladbi jasno, da gre za izkušeno, veščo, dobro uigrano, zgledno profesionalno skupino, ki ne more zgrešiti niti zavezanih oči in lahko prepriča kakršnokoli občinstvo, od alternativcev, rockerjev vseh vrst in vseh generacij do občinstva v kakšni izmed kockarnic v Nevadi. Nekaj minut po deseti uri so koncert odprli s sinatrovsko Come Fly With Me, ki je vzpostavila vzdušje lahkotnega, zibajočega swing jazza z modernim twistom in šarmantnimi primesmi številnih pojavnih oblik rocka in sorodnih bolj sinkopiranih ritmov. Ta osemčlanska ameriška zasedba, ki premore dinamično štiričlansko pihalno sekcijo, se to jesen mudi na prvi evropski turneji po šestih letih in pri tem beleži tretji nastop v Ljubljani, kamor je prišla predstavit aktualni album White Teeth, Black Thoughts, na katerem se skozi številne priredbe klasičnih komadov vrača k svojim swingovskim koreninam, kar se pozna tudi v koncertnem repertoarju. Če po eni strani osemčlanska zasedba, ki sta jo pred petindvajsetimi leti ustanovila pevec Steve Perry in basist Dan Schmid, nima šibke točke, je bilo po drugi strani začutiti, da Cherry Poppin’ Daddies na odru Gala Hale niso bili pripravljeni potisniti onstran zanesljive koncertne izvedbe in narediti sredine ljubljanske noči za glasbeni dogodek, ki bo daleč odmeval. Perry se nenehno giblje v ritmu glasbe, kitarist uživa v prijemih južnjaške šole, kjer se ljubita rockabilly in blues, in pri tem stresa grimase v slogu bratov Alvin iz The Blasters, ritem sekcija je lepo sinhronizirana, medtem ko člani pihalne sekcije, ki jim ne zmanjka sape, ležerno menjavajo pihala. Čeprav so proti koncu dali več ognja od sebe, pa je bilo večji del koncerta slišati, da igrajo odmerjeno, kot da hranijo energijo za neko drugo priložnost, za neki drug oder, neko drugo občinstvo. Stil Cherry POppin’ Daddies je sicer drugačen,

Radio Študent, 25. september 2014 ― Sempervirens 'Zine‎, 2014   V nocojšnjem RŠ koncertu se bomo sprehodili po peklu. Poslušali bomo posnetke benda Hell, ki so bili posneti na Eternel Warefare Fest. Eternal Warefare je založba, s katero so Hell večkrat sodelovali in je osredotočena na obskurne black metal in doom izdaje. Hell je zelo skrivnosten projekt, ki se redko kdaj utelesi kot bend, ki bi igral v živo. Predvsem gre za bend, ki se osredotoča na izdaje temačne glasbe. Na posnetkih so Hell neka zmes med žanri, kot so doom, drone in black metal. Prihajajo iz mesta Salem iz Oregona v ZDA. Bend je do sedaj izdal tri plošče, ki so del trilogije, in lahko se pohvali s split izdajami, kjer so sodelovali z bendi, kot so Thou, Amarok, Mizmor, Hail in Ancestortooth. Njihovo ustvarjanje je poželo veliko zanimanja na podzemni DIY sceni, predvsem med ljudmi, ki sledijo ekstremno temačni glasbi, saj so Hell sposobni ustvariti zelo morbidno in negativno glasbo.  Posnetki, ki jih bomo slišali danes, so bili posneti na festivalu založbe Eternal Warefare marca lani. V živo se Hell, ki je v samem bistvu dvojec, razširi v klasičen bend, torej bobni, bas in dve kitari, tudi zaradi tega se njihovi nastopi bolj osredotočijo na doom in black metal dele. Komadi, ki jih zaigrajo, so vzeti iz celotnega opusa, ampak v živo ne slišimo toliko drone delov in tudi zaradi omejitve s časom so komadi bistveno krajši. Kar se tiče zvoka, je očitno, da so to amaterski posnetki in za njimi ne stoji noben mojster. Kakor koli, vzdušje je na posnetkih podobno kot na studijskih posnetkih, veliko je zlobnega hrupa distorziranih kitar in živalsko kričanje res uprizori pekel. Hell so bend, ki da dosti na svoje izdaje, ampak jih tudi radi omejijo. Večina njihovih izdaj je v omejenih nakladah in tudi ta kaseta je bila omejena na  200 kosov, zanimivo pa je, da je bila priložena fanzinu z naslovom Sempervirens. Zin se ukvarja s podzemeljsko sceno iz zvezne države Oregon. Še ene bistvene zadeve ne smemo pozabiti omeniti, in t

Radio Študent, 25. september 2014 ― Japonskemu filmu nekako najbolj pristoji jesen, predvsem pozna jesen, če se izrazimo z naslovom enega iz serije znamenitih filmov Yasuhiroja Ozuja. Ko se dnevi izmučeni od poletnega človeka neopazno umaknejo vedno bolj samozavestni in hladni noči, se za stenami toplih gnezdišč sodobnega filmofila nadvse priležejo odsevi podob iz filmov japonskih velikanov Mizoguchija, Ozuja, Kurosawe ... Letošnja zgodnja jesen pa je v prijetno atmosfero Kosovelove dvorane Cankarjevega doma prinesla filme mlajše generacije japonskih avtorjev, ki so nastali v prejšnjem desetletju. Nekaj je dalo slutiti, da to morda ne bo ravno japonska jesen, kot bi si jo želeli. Začelo se je s pomladjo oz. z Modro pomladjo, kot nosi naslov film Toshiakija Toyode. Pomlad je iz podeželske srednje šole odnesla generacijo maturantov in prinesla nove oblastnike, šolsko tolpo, ki bo upravljala z življenji zmedenih adolescentov še naslednje leto. Vodja tolpe postane Kudžo, ki se na preizkusu drznosti izkaže za najpogumnejšega. Fantje zdolgočaseni od vsakdana iščejo smisel znotraj tolpe in v medsebojnih obračunavanjih z nasprotniki. Toda največja nevarnost za obstoj tolpe preti znotraj nje same v odnosu med najboljšima prijateljema Kudžojem in Aokijem. Aoki je brutalnejši in ambicioznejši in kmalu mu Kudžojeva pasivna drža ne zadostuje več. Osnuje svojo tolpo in prijateljstvo med njima usahne, s tem pa tudi vez, ki je dajala njunima dolgočasnima življenjema smisel. Mestoma Modra pomlad asociira na letošnji izjemni ukrajinski film Pleme, ki ga v naših kinih še pričakujemo. Oba filma se namreč dotikata tematike odraščanja znotraj institucije in obračunavanja med mladostniki ter ju prikažeta na samosvoj ekstremen način. Tako Modra pomlad preseneti z nenadnimi impulzi eksplicitnega nasilja in gravža ter se s tem distancira od depresivno pretencioznega dramatiziranja, brez da bi zapadla v žanrsko poenostavljeno plehkost. Že tolikokrat predelano zgodbo o odraščanju krasijo predvsem drzne režijske in

Radio Študent, 25. september 2014 ― Med novicami o utopljenih migrantih v mediteranskih vodah, pred evropskimi obalami ter tistimi, ki izginejo med prečkanjem puščave ob pomoči dvomljivih združb; med temi novicami se premalokrat izpostavi, da se tudi tam končujejo žalostne palestinske zgodbe. Med iskanjem poti iz več dekad dolge izraelske agresije, Palestinci prek Egipta in Libije poskušajo doseči boljše življenje v Evropi. V zadnjem tednu jih je pri nevarnem prečkanju utonilo več sto. Kljub morbidnosti širše slike, se vedno znova preseže predhodno najnižjo točko. Vode sredozemskega morja vedno znova zahtevajo človeški tribut palestinskih beguncev na pobegu iz neživljenjskih razmer v Gazi. O stanju po najmlajšem izraelskem vojnem zločinu, za druge takoimenovanem eksistencialnem boju, se nam je javil iz Beit Hanoun-a na severu Gaze nekdanji sodelavec Radia Študent in novinar RTVja, Erik Valenčič. Izjava se nahaja v posnetku oddaje. Poslušani skupek je le del tragične palestinsko-izraelske zgodovine. Do naslednje še bolj žalostne zgodbe palestniskih usod in nadaljevanju humanitarne tragedije, se poslavljamo.

Radio Študent, 25. september 2014 ― Pri menjavi ujetnikov med sprtima stranema na vzhodu Ukrajine se kijevski strani očita, da izmenjuje civiliste. Pri zadnji menjavi je bilo izmed 27 ljudi le 7 upornikov zajetih med boji. Ostalih dvajset je bilo civilistov, priprtih med tako imenovano proti-teroristično operacijo, med katerimi so bili tudi mladoletniki, ženske in otroci. Sporno je tudi, da nekateri izmed njih niso bili zajeti v vojnih območjih, temveč v drugih regijah zaradi političngea aktivizma in podobnih, v demokraciji nespodobnih dejanj. Svoj piskrček h krizi je pristavil tudi ukrajinski predsednik Porošenko. Z odlokom je svetoval vladi, da zaradi številčnosti ruskih humanitarnih konvojev, napoveduje se že četrti, začasno zapre rusko-ukrajinsko mejo. Ruska federalna agencija za letalski promet je mednarodnim preiskovalcem sestrelitve MH17 poslala spisek vprašanj, na katera si v bodočnosti želi odgovore. Prav tako od kijevskih oblasti zahtevajo, da izdajo dokumente o vojaških letih na dotični dan. Končno poročilo ažurnih preiskovalcev se sicer pričakuje šele čez eno leto. Tudi malezijska oblast se trudi pohitriti preiskavo. Ker kijevske oblasti ne morejo zagotoviti varnosti preiskovalcev na kraju, kjer se je letalo srečalo s tlemi, bodo Malezijci pričeli pogajanja o dostopu do lokacije z uporniki. Na Poljskem se odvijajo do sedaj največje vojaške vaje, poimenovane “anakonda”, ki se jih bo udeležilo 12.500 vojakov. Trening se seveda odvija v sklopu Severnoatlantskega zavezništva pod imitacijo kolektivne samoobrambe, torej petega člena NATA. Četudi se dogajanje predstavlja kot multinacionalno udejstvovanje, je tujih vojakov le 750 izmed prej omenjenih 12.500. Brazilski raziskovalci iz Rio de Janeira so v okolje izpustili tisoče komarjev, okuženih z bakterijo, ki zavira denga mrzlico. Upanje je, da se bodo preparirani komarji razmnožili ter s tem zavrli širjenje bolezni. Glede na zagotovila znanstvenikov bakterija ni prenosljiva na ljudi, podobni programi pa se prav tako odvijajo v A

Radio Študent, 25. september 2014 ― Spoštovani Ni trajalo dolgo, da je vodja »nove« vlade »novih« obrazov potrdil tisto, kar je bilo lahko jasno že pred volitvami, ampak ker še vedno vžgejo fraze in floskule »dajmo mu šanso«, «pustimo se presenetiti« in seveda »upanje umre zadnje«, je rezultat znan; Združena levica je dobila samo 6%. Sicer ni še gotovo, ali si je tudi ta uspeh zaslužila-o tem več kasneje; gotovo pa je, da varčevanje bo, in to hudo; ker proračunski minus je treba pokorno spraviti pod 3%,kot ukaže EU. Privatiziralo se bo še bolj, itd. itd. Da ne bo pomote: vsaj z varčevanjem, to osrednjo vrednoto mojih staršev in vaših starih staršev ni čisto nič narobe – če bi vlada hkrati trdo stopila na prste vsemogočnim lobijem, parazitom na proračunu, pohlepnežem belih ovratnikov, s stetoskopi, v škrlatnih haljah in črnih terencih itd. Vlada le nekaj grozi »dopolnilnim« zavarovalnicam-komaj zadostno. In je znotraj vlade še vse preveč varuhov starih okostnjakov in nosilcev mlinskih kamnov a la TEŠ6, da o že izpričani pohlevnosti do EU in celo do nove ameriške »koalicije voljnih« proti Islamski državi, o kateri nas za razliko od Iraka niti vprašali niso, ne govorimo: bravo, ambasador Mussomelini, naravo nove slovenske vlade poznate prej/bolje kot ona sama! Skratka- vse kaže, da bo ta vlada le »blažilka« izdajalskega početja vlade Bratušek, vseeno pa še naprej le stečajni upravitelj Slovenije v dobro vsakogar razen tukajšnjih delovnih ljudi in državljanov pa suverene in socialno znosne bodočnosti države. Najbrž bo kmalu čas , če že ni , da Združena levica bije plat zvona in zahteva p r a v o č a s n e predčasne volitve; ali pa razglasi to vlado za »začasno vlado« a la ona gospoda Kerenskega v Petrogradu l.1917, ali pa skupaj z Brusljem- kot nemški Weimar v 20.letih pred prihodom Rešitelja. Našega Rešitelja bivanja v zaporu Landsberg bo kmalu konec. Jaz pa jim lahko pomagam z izjemnim dokumentom-ekskluzivno za Terminal. Gre za osnutek nagovora Zvestim ob bližnji vrnitvi legendarne But

Radio Študent, 25. september 2014 ― V tokratni oddaji bomo prisluhnili italijanskemu dvojcu ENRICO MALATESTA & LUCIANO MAGGIORE s plošče Talabalacco, sledili oblikam pozabe z nove plošče SETHA CLUETTA Forms Of Forgetting ter mednarodnemu elektroakustičnemu improvizatorskemu kvartetu KEITH ROWE, ALFREDO COSTA MONTEIRO, KURT LIEDWART, ILIA BELORUKOV  s plošče Contour ... SETH CLUETT: Forms Of Forgetting (Line, 2014) Seth Cluett- kompozicija, elektronika, ...;; Line ENRICO MALATESTA & LUCIANO MAGGIORE: Talabalacco (Consumer Waste, 2014) Enrico Malatesta- predmeti; Luciano Maggiore- sintetizator zvoka;; Consumer Waste KEITH ROWE, ALFREDO COSTA MONTEIRO, KURT LIEDWART, ILIA BELORUKOV: Contour (Mikroton Recordings, 2014) Keith Rowe- preparirana kitara, elektronika; Alfredo Costa Monteiro- harmonika, predmeti; Kurt Liedwart- predmeti, elektronika; Ilia Belorukov- altovski saksofon, predmeti, mini subwoofer, mini zvočnik;; Mikroton Recordings

Radio Študent, 25. september 2014 ― Ekskluzivno v Ljubljani ta teden potekajo dnevi odprtih vrat Kariernih centrov Univerze v Ljubljani. Karierni centri jih organizirajo z namenom povečanja zaposlitvenih možnosti študentov. Reševanje zaposlitvene politike mladih je tako namesto sistemske zaposlitvene politike mladih, ki v naši državi še vedno ne obstaja, preloženo na posredništvo Kariernih centrov, preko katerih bo posameznik sam našel svojo zaposlitveno pot. Tako lahko študenti z udeleževanjem na delavnicah sami spoznavajo podjetne priložnosti, sproti pridobivajo zaposlitvene veščine, načrtujejo svojo karierno pot in vsesplošno pozitivno delujejo v smeri svojih zaposlitvenih priložnosti.      Tudi na ravni srednjega šolstva se v okviru organizacije Nefiks po Sloveniji odpirajo karierni klubi, ki so namenjeni dijaškemu segmentu slovenske populacije. Njihov namen je neformalno oveščinjenje in aktivnost mladih pri lokalnih projektih. Na ta način naj bi se dijaki lažje usmerili k bolj potencialni in vzpodbudni izbiri poklica. Za več informacij smo povprašali Martino Mlakovčič, vodjo projekta »Mladi bi radi«: (izjava se nahaja v posnetku)   Na Fakulteti za družbene vede ta teden poteka sedma Simulacija Združenih narodov SiMUN, ki jo organizira Društvo za spodbujanje in razvoj mednarodnih odnosov MEOS. Gre za dogodek, na katerem udeleženci simulirajo delovanje treh organov ZN-a, za kaj več pa smo povprašali predsednico društva MEOS Katjo Cimermančič (izjava se nahaja v posnetku) Senat Filozofske fakultete v Mariboru ponovno poziva rektorja Danijela Rebolja k razrešitvi dekana Marka Jesenška. Zaradi negativnega finančnega stanja fakultete in porušenega zaupanja mu zaposleni očitajo neustrezno vodenje. Rektor Rebolj se zaenkrat še ni odločil, kako bo ukrepal.   Računsko sodišče je izreklo negativno mnenje o pravilnosti poslovanja javnega zavoda Institut Jožef Stefan.  Revizija je za leto 2009 ugotovila nepravilnosti tako na področjih izplačila plač in prispevkov kot tudi glede preme

Radio Študent, 25. september 2014 ― Načine in možnosti umetnosti v povezavi z novimi tehnologijami tako v teoriji kot v praksi raziskuje Mednarodni festival računalniške umetnosti 2.0. Festival, ki se je začel z včerajšnjim simpozijem, bo na več lokacijah v Mariboru do sobote predstavil številne performanse, razstave, delavnice in predavanja na temo intermedijske oziroma postinternetne umetnosti. Kaj postinternetna umetnost pravzaprav sploh pomeni, smo povprašali vodjo festivala Nino Jeza. *Izjava se nahaja v posnteku. Ker se festival odvija že dvajseto leto zapored, nam je Nina Jeza pojasnila letošnji koncept festivala in spremembe, ki so se v tem času zgodile na področju intermedijske umetnosti. *Izjava se nahaja v posnetku.   Medtem ko se v Mariboru odvijajo visokotehnološki performansi, pa si v ljubljanski Stari mestni elektrarni lahko ogledate precej manj tehnološko napredne, a verjetno ne manj sodobne in radikalne performanse VN Laba, delavnice za performanse Vie Negative. Uprizarjala bosta dva solo performerja, Brina Klampfer in Stane Tomazin, ter režiser Simon Belak, ki bo predstavil adaptacijo Kafkovega Gradu. Brina Klampfer nam je na kratko predstavila specifično metodo Vn Laba. *Izjava se nahaja v posnetku.   Kulturne novice je pripravil Mirt.

Radio Študent, 25. september 2014 ― Touch And Go, 2014   Abrazivni Shellac so izdali nov album! Ta stoji pod imenom Dude Incredible in je bil izdan - kot že tistih nekaj pred njim - pri založbi Touch And Go. Kot že prejšnjikrat z albumom Excellent Italian Greyhound smo tudi na Dude Incredible čakali polnih sedem let. Shellac pač ne slovijo po kakršnemkoli omejevanju, sploh pa se ne omejujejo z roki in časom. Ne meneč se za pričakovanja ostalih se gibljejo po svojih tirnicah in zavijejo med množice, ko si želijo same zaviti tja. Ne glede na vnovično sedemletno sušno obdobje Shellac tokrat niso postregli z ničemer zares novim. Dude Incredible zveni kot še en album Shellac. To ne pomeni, da album ni izvrsten, kvečjemu to, da je Albinijeva druščina zares dobra v tem, kar počne. Steve, Bob in Todd v svojo glasbo ne vnašajo (več) kakšnih velikih novosti, a ravno s tem dokazujejo, da napredek v pomenu “novega” ni vedno tudi znak kvalitete. V njihovem primeru je to zgolj stalnost. Ko govorimo o Shellac, točno vemo, kaj lahko pričakujemo - zmes math- in noise-rocka, prelito z družbeno kritiko - in kot taki nas Shellac še enkrat več niso razočarali. Dude Incredible zajema devet skladb razpona od dobre minute do šestih minut. Čeprav s konceptualno podobno tematiko se pesmi vsebinsko precej razlikujejo med sabo. Album otvori istoimenska skladba Dude Incredible, ki nas že takoj na začetku opomni, da se ni veliko spremenilo od že znane glasbe zasedbe Shellac. Še vedno obkroženi z vse preveč nejasnostmi, alienirani od celote, se lovimo v kaotičnem vrtincu pomenov in dejanj, pričakovanih z druge strani. Enako ostro in odkrito nadaljujejo s skladbo Compliant, ki jo odpoje basist Bob Weston. Poleg besnega basa in že omenjenega vokala pri komadu Compliant Weston tokrat prispeva k albumu nekoliko več back vokalov kot poprej. Niti s komadom You Came In Me, ki se na satiričen način dotika seksualnosti, Shellac ne presežejo temačne narave svoje muzike. Steve na kitari, sploh pa z vokalom, nepopustljivo p

Radio Študent, 25. september 2014 ― Stones Throw, 2014   Newyorški rimoklepač Homeboy Sandman, ki se je pred tremi desetletji in pol rodil kot Angel Del Villar II, je v začetku septembra izdal svojo peto dolgometražno ploščo in drugo za kalifornijsko založbo Stones Throw, ki ima pod svojim okriljem tudi Madliba, Dâm-Funka, Guilty Simpsona in Jonwayna. S ploščo Hallways Homeboy Sandman nadaljuje zmagovalno serijo, ki jo je pred dvema letoma začel s prejšnjo celovečerko First Of A Living Breed, potem pa dopolnil s tremi kratkimi ploščami, All That I Hold Dear, Kool Herc: Fertile Crescent in White Sands. Na vsakem od treh EP-jev je sodeloval z enim producentom in pokazal, da se dobro znajde na raznolikih beatih, predvsem pa, da ima resnično dober okus za podlage. Vemo, da si prav s spretnim izbiranjem beatov nemalo pljuvačev zgradi uspešne kariere, a o čem takem Homeboyu Sandmanu niti ni potrebno razmišljati. Instrumentalna plat nove plošče je sicer spet na zelo visokem nivoju, a Sand šov ukrade že s svojim več kot spretnim rimanjem.  Gre za tehnično dovršenega rapperja, ki obožuje večzložne, naložene rime, poigravanje z enakoglasnicami in metaforami ter raziskovanje različnih flowov, melodij in kadenc. Hkrati je kot tekstopisec zanimiv zaradi svoje heterogenosti – lahkotnejše teme pogosto alternira s conscious rapom, osebne zgodbe pa z bolj formalističnimi, rappersko larpurlartističnimi štiklci. Njegove intertekstualne reference so relativno vsakdanje, a vseeno skulirane, predvsem pa sveže. Z aludiranjem na prejšnje zgodbe in s sprotnim komentiranjem verzov nas povleče globlje v svoj svet, ki ga tokrat sooblikujejo indie filmi, pešačenje po mestu in Toni Kukoč. Hallways je plošča, s katero se Homeboy Sandman še močneje namesti pri samem vrhu seznama besednih obrtnikov, ki delajo hip hop glasbo za drugo desetletje 21. stoletja, ne da bi pri tem pozabil na korenine svojega žanra. Otvoritveni komad 1, 2, 3 je shout out Mos Defu in Talibu Kweliju, naložen na malce dobrega starega Philipa G