Radio Študent, 10. april 2015 ― V raziskovalnem središču CERN so po dveh letih ponovno zagnali veliki hadronski trkalnik in s tem pričeli novo serijo poskusov, ki utegnejo zapolniti vrzeli standardnega modela fizike. Posodobljeni trkalnik bo omogočal raziskave pri polovico večji energiji kot doslej, kar bo, takšni so obeti, odprlo nova obzorja in morda premaknilo meje na področju fizike delcev. Marko Mikuž, vodja skupine slovenskih raziskovalcev v CERN-u opiše tehnične posodobitve na trkalniku: Izjava V trkalniku v CERN-u se delci, ki sestavljajo atome, ob visoki hitrosti trka - ta se močno približa svetlobni hitrosti - razletijo na manjše delce. Te nato skušajo zaznati s štirimi detektorji. Na tak način so pred dvema letoma v CERN-u eksperimentalno potrdili tudi obstoj Higgsovega bozona, delca, ki snovi daje maso. Domneva o njegovem obstoju je pred tem temeljila zgolj na teoriji. Kaj si torej znanstveniki obetajo od raziskav na nadgrajenem trkalniku z večjo energijo: Izjava Raziskovalna skupina v CERN-u obsega več kot 2500 raziskovalcev in petkrat toliko sodelujočih iz stotrinajstih držav. Med njimi je precej dejavna tudi slovenska skupina. Njeno delo opiše Mikuž: Izjava K sodelovanju so pritegnili tudi slovensko industrijo. Kot pove Mikuž, je en del detektorja naredilo slovensko podjetje: Izjava Evropski trkalnik CERN je edina tovrstna proga na svetu. Leto 1989 je sicer obetalo, da si bo največji trkalnik delcev lastila Amerika. Takrat se je ameriški kongres strinjal, da prispeva šest milijard ameriških dolarjev za podoben infrastrukturni podvig v Teksasu. Zaradi velikih odstopanj od ocenjenih stroškov pa država gradnje ni izpeljala in je projekt ukinila. S tem je Evropa pridobila prednost v znanstveno-raziskovalni tekmi, kakor nam pove Zdenko Franić, ki se ukvarja s povezovanjem a področju znanosti: Izjava Podoben primer sodelovanja na znanstvenem področju predstavlja tudi pospeševalnik delcev SESAME, ki je v izgradnji v Jordaniji. V preteklem tednu so v CERN-u i

Radio Študent, 10. april 2015 ― Pakistanski parlament je sprejel resolucijo o državni nevtralnosti pri koaliciji, ki pod taktirko Savdske Arabije napada Hutijske upornike v Jemnu. V resoluciji sicer podpira Savdsko Arabijo, vendar se je zavzela za zavzemanje dialoga in mirnega reševanja konflikta, s čimer se pridružuje Turčiji pri pozivih Organizacije islamske konference in Združenih narodov, katere generalni sekretar, Ban Ki Mun, je včeraj pozval k miru in zagotovitvi zdravstvene pomoči ranjenim. Četudi je resolucija parlamenta neobvezujoča, jo bo vlada najverjetneje upoštevala, saj jo jo predlagal pakistanski finančni minister in član vladajoče stranke Muslimanska liga, Mohammad Ishaq Dar. Savdska Arabija je sicer zaprosila Pakistan za vojaško pomoč z brezpilotnimi letali, bojnimi ladjami mornarice in pehotami, v primeru sprejetja resolucije pa bo Pakistan odreagiral ob posegu v zemeljsko suverenost Savdske Arabije ali grožnje svetih romarskih mest Meke in Medine. Iranski vrhovni vodja, Ali Hosseini Khamenei, je medtem zračne napade na Hutije s strani koalicije že označil za genocid. Na srečanju palestinskih skupin v Damasku so sklenili, da se bodo pridružili sirski vladi v boju proti borcem Islamske države. Njeni pripadniki so že pred časom vdrli v begunsko taborišče Jarmuk, ki leži le par kilometrov od Damaska. V največji nevarnosti so prebivalci tega sirskega taborišča, torej palestinski begunci. Pred začetkom državljanske vojne je bilo v taborišču nastanjenih 160 tisoč beguncev, danes le še 18 tisoč, za te pa sirska vlada obljublja varen odhod in zaklonišče izven taborišča. Nadaljujemo v Grčiji. Ta je poplačala 448-milijonski del dolga Mednarodnemu denarnemu skladu, ki je del trimilijardnega posojila. Naslednji sveženj vrnitve, ki obsega milijardo evrov poplačila, je določen maja. Kljub povračilu pa je bilo s strani Evropske unije čutiti nelagodje ob pogovorih med grškim premierjem Aleksisom Ciprasom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Cipras je namreč pozval ruske vl

Radio Študent, 10. april 2015 ― Če ste roman »Jugoslavija, moja dežela« Gorana Vojnovića brali ob njegovem izidu, ste morda do danes že pozabili, za kaj gre, saj je od prvega natisa minilo že kar nekaj časa. Natančneje - tri leta so mimo, odkar nam je Beletrina omogočila branje pričujočega romana, v katerem se Vojnović ukvarja z velikimi in številnimi vprašanji, ki se ob razpadu nekdanje države morajo zastaviti na najbolj brutalen način.  Ker se je razpad zgodil pred približno četrt stoletja, je pogled nanj neizogibno pogojen z obujanjem spominov, potovanji, pogovori o preteklosti in izkazanimi posledicami. Osrednji protagonist želi z iskanjem svoje resnice in resnice o sebi zapreti poglavje, ki pa se ga zapreti ne da. Kako bodo na odru uprizorili ta slojeviti tekst, bomo kmalu odkrili. Jutri se namreč v Drami obeta premiera »Jugoslavije«. Pogovarjali smo se z režiserjem uprizoritve, Ivico Buljanom. Izjava se nahaja v posnetku oddaje. V vojni, v kateri je razpadla bivša država, so mediji odigrali gromozansko vlogo, ki jim sploh ni v čast, razen redkih, zelo redkih izjem. Današnja vloga medijev je spet zelo vprašljiva, saj jih tudi danes tako kot takrat pogosto žene razlog, ki ni takoj viden in jasen. Včasih je vez med plačano promocijo in nepristranskim poročanjem zabrisana tudi, ko gre za lahkotne estradne teme in ne le važne in velike opinion-maker zadeve. Vsaj kulturo bi lahko poskušali držati zunaj interesov kapitala in o njej poročati brez interesnih napotkov s strani kogarkoli, ampak dejansko gre za to, da je tudi v kulturi že vse postalo blagovna znamka in da mora v medijih nastopati kot celovit in prepoznaven izdelek. S tem se ukvarja projekt Forma MGLC, saj ponuja priložnost izobraževanja o uporabi novih medijev v kulturi. Projekt je prepoznala španska vlada in ga sofinancira s ciljem iskanja čim boljših načinov povezovanja novih medijev in kulture. Od jutri, torej od sobote, 11. aprila, ob 10. uri zjutraj, s predavanjem komunikologa Domena Savića do sredine junija se bo s

Radio Študent, 10. april 2015 ― PIŠ VETRA, KI PIHA S HITROSTJO DEVET IN POL MILIJONOV EVROV NA LETO Včeraj so na 26-i skupščini Študentske organizacije Slovenije, ki je potekala na Fakulteti za družbene vede, funkcionarji iz vrst vseh študentskih organizacij izglasovali starega novega predsednika. Brez protikandidata je bil z veliko večino glasov  že drugo leto zapored izvoljen Žiga Schmidt. Skupaj z generalnim sekretarjem, predsedniki študentskih organizacij posameznih univerz in predstavniki študentskih klubov Schmidt ostaja na čelu krovne študentske organizacije. Trenutno nič kaj rožnato stanje na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nakazujejo, da je vloga ŠOS-a pri pripravljanju bodočega Zakona o visokem šolstvu zaenkrat še nedorečena. Pri tem Schmidt vztraja, da ŠOS ne bo popuščala pri dosedanjih pogajalskih dosežkih z ministrstvom. Dodal je tudi, da bo prioriteta v naslednjem mandatu področje usklajevanja Zakona o visokem šolstvu: Izjava Spregovoril pa je tudi o državnem proračunu. Vlada bo po predvidevanjih Schmidta v prihodnosti še dodatno nižala že tako mizerna sredstva za izobraževanje ter mlade. Pri tem je predsednik ŠOS-a dodal, da bo organizacija v prihodnosti poskusila nameniti kar se da veliko sredstev za boj proti nižanju financiranja in kakovosti šolstva: Izjava Predsedovanje tej organizaciji predstavlja zelo odgovorno politično pozicijo. Študentska organizacija Slovenije razpolaga z obilo denarja, ki večinoma izvira iz študentskega dela oziroma koncesijskih dajatev. V letu 2014 so na ŠOS-u poslovali z dobrimi 11 milijoni evrov, od tega kar je kar dobrih 9 milijonov prišlo iz naslova koncesijskih dajatev. Ena izmed pomembnejših točk dnevnega reda na včerajšni skupščini je bilo tudi finančno poročilo preteklega delovanja ŠOS-a in načrti za prihodnost. Generalni sekretar ŠOS-a, Domen Kos, je poslancem skupščine finančni načrt za letošnje leto, ki predvidoma znaša 9 milijonov 441 tisoč 34, predstavil v eni minuti. Izjava Poslanci so že vnaprej dob

Radio Študent, 10. april 2015 ―   Označevalec intelektualec se že dobra desetletja plazi po univerzitetnih, parlamentarnih, knjižničnih in ostalih hodnikih. Za intelektualca se okliče že vsak sveže diplomiran ekonomist, še posebej radi pa s to oznako opletajo v akademskih sobanah. Kaj točno pa naj bi intelektualec sploh bil? Kar lahko rečemo je, da se v javnem prostoru soočamo z mankom vsaj nekega higienskega minimuma intelektualizma, ne glede na to, kaj so intelektualci. O intelektualizmu in mestu intelektualcev oziroma intelektualk se je veliko razpravljalo tudi v - intelektualnih krogih. Jean Paul Sartre se je v razgretem duhu revolucionarnih šestdesetih spraševal o funkciji, položaju in sami identiteti intelektualca. Začel je z logičnim vprašanjem, kaj intelektualec sploh je. Dobrih trideset let kasneje se Pierre Bourdieu sprašuje oziroma postavlja temelje odgovornosti intelektualcev. Poklicni ethos intelektualcev naj bi bila resnicoljubnost in temu pripadajoča neka objektivna, znanstvena načela. Intelektualci naj bi posegali v politična vprašanja in zastopali neki obči interes. Od njih se pričakuje javni angažma pri raznovrstnih problemih, ki pa niso neki partikularni problemi, ampak širši družbeno-politični problemi. V iskanju natančnejše definicije intelektualca smo se zatekli kar k - intelektualcu. Jože Vogrinc iz Filozofske fakultete.   izjava v posnetku   Intelektualec naj bi predstavljal nevezanega, torej brezinteresnega političnega angažiranca. Med političnem angažmajem in političnim zastopstvom pa hodimo po nejasni in skorajda prosojni meji: izjava v posnetku   Kmalu nam začne drseti na spolzkem polju politične higiene intelektualne sfere. V samem bistvu naj bi bil intelektualec avtonomen in neodvisen. In ravno to izhodišče naj bi ga legitimiralo kot tistega, ki ve. Rečeno s Foucaultom, kot strokovnjaka, učenjaka. Ali kot ga je natančno opisal Sartre “nekdo, ki se meša v to, kar se ga ne tiče”. Intelektualec je tako po pravilu brezinteresno polje kritične refl