Poiesis, 10. julij 2015 ― To je rekel že ob drugih prilikah in vsakič jezno, nemočno, kot nekdo, ki je sam in se počuti bolj prevaranega:   jaz ne grem več volit, jaz ne verjamem več v vlado, potem pa je jokal sam samcat, kot da bi bilo to skrajno dejanje oprimek ali rešitev.   Sami smo, je ponavljal, sami smo in zapuščeni. Poglej naokrog, kakšno razsulo in nihče nas ne ščiti. Sami smo.   Odšel sem iz svoje dežele zaradi dela, razmer, da se ne vdam lakoti, da najdem dostojanstvo, da se uprem kot človek, da nahranim družino.   Emigranti, emigranti in zapuščeni, moj ded pa je umrl v vojni, da bi rešil mojo deželo,   tisto deželo, ki zavaja, ki se umaže z lažjo, tisto deželo, ki je prostaška in žali državljana, ga prevara, ko mu v zameno ponudi nič drugega kot laži   ali televizijske šove: joške in riti in zabavo razne sorte in lažno podobo pritepenca, ki je popoln, kjer je potvorjeno religija, odnos korupcija,   kjer imaš lahko vse, če si lep in lahko plačaš, kjer je vse reklama, kjer vse spreminja obliko, kjer ne velja več nič, ko se zamenja tip na sceni.   Jaz ne grem več volit, [...]