Galerija Photon, 10. november 2015 ― Samostojna razstava Lada Jakše v okviru letošnjega Meseca fotografije v Bratislavi! 7. november – 4. december 2015 Ambasada Republike Slovenije v Bratislavi, Ventúrska 5, 81315 Bratislava Odprtje razstave: petek, 6. novembra ob 15. uri Lado Jakša je vsestranski umetnik, ki v svojem bogatem umetniškem opusu združuje fotografijo, pisano besedo in glasbo. Samostojna razstava fotografij združenih pod naslovom Prezrti pogledi predstavlja sintezo medijev – fotografije in glasbe, nadgrajeno z avtorjevim izvirnim pristopom, kjer je vizualno vsebinsko sporočilo nezadržno povezano z zvokom. Kot fotografa ga navdihujejo posebne perspektive, nenavadni zorni koti, navidez optično neulovljive ideje ter nenavadna vizionarska razpoloženja. Poigrava se z neobičajnimi plani ostrenja, zamiki in zdrsi med ekspozicijo in z uporabo različnih možnosti funkcije »predogleda« slike na ekranih digitalnih kamer. S tem dosega nenavadne optične perspektive, irealne barvne tone, neobičajne nivoje ostrenja in razostrenja fotografske slike, zaradi česar njegove fotografske podobe zlahka zamenjamo za digitalne manipulacije, ki pa to niso. Podobe senčnih avto/portretov in skoraj do nerazpoznavnosti abstrahiranih/abstraktnih oblik najrazličnejših motivov narave in predmetov delujejo senzualno in mestoma nadrealno. V Prezrtih pogledih avtor gledalcu ponuja izrazito subjektivno lirično vizualno interpretacijo običajnih motivov in pogledov na svet, ki ga obkroža in ga vabi, da prisostvuje možnemu pogledu, ki v običajnem najde nenavadno, zanimivo in iskrivo. Odprtje razstave fotografij bo avtor pospremil s svojevrstno foto-multivizijo in koncertom, ki bosta vsebinsko vezana na likovno in idejno sporočilo razstave. (Jasna Jernejšek) www.sedf.sk (foto: Lado Jakša, Prezrti pogled 124 D, 2008)

Razpotja, 10. november 2015 ― Katja Huš Film je retrospektiva. Z njim na naši strani se lahko zoperstavljamo pozabi, pogledamo nazaj, oživimo preteklost in vse njene mrtvece v gibanju. Kot zaporedje fotografij, ki pričarajo iluzijo gibanja, ko se s hitrostjo 24 slik na sekundo zapisujejo na celuloidni trak in predvajajo na platno, je namreč film minevanje časa revolucionarno vpisal v fotografijo kot svojo osnovno formo. Mladost se zato ponuja kot idealen filmski material. Tudi mladost je že vedno pretekla, ujamemo jo lahko le v njenem slovesu in o njej največkrat pripovedujejo preživeli, torej tisti, ki niso več mladi. O prepletenosti filma in mladosti oziroma odraščanja se je v zadnjem letu veliko govorilo.

Poiesis, 10. november 2015 ― Pesniki in pesnice smo naklonjenju izdajanju knjig. Ob tem knjiga ni, sama po sebi, cilj. Gre za zapisano v njej. Za besede, pomene, podane na načine pesmi. Ne govorim o besedah – govorim o tem, kar jih nosi. Pesniki in pesnice večinoma ne znamo narediti knjige kot objekta. Ne vemo, kako se naredi papir, barva za tisk, kako zvezati strani, ne znamo s stroji ali starejšimi metodami tiska (ob tem: tipoRenesansa). Pravzaprav, o mediju pesmi nam ni potrebno premišljevati. Ta del sveta poezije je, četudi neupravičeno, samoumeven. Svet izven poezije poskrbi zanj. A obstaja pisanje, ki piše tudi v materialno nosilnost izrečenega in ga ne uporabi zgolj kot navidezno neviden del sporočila, prej kot njegov del. In pisanje, ki piše ne le izrečeno, ampak sporočilo zapiše hkrati tudi v svoj kontekst. V nakazano, a ne izrečeno. Če pogledam v zametke spletne e-poezije – vezane na razvoj računalništva in predvsem vstopa interneta v javno sfero (sredi 1990-tih) – je bil pesnik ali pesnica hkrati vsaj delno vešč tudi medija (in njegovega razumevanja, predvsem v njemu lastnih obrisih, za razliko od preprostega prenosa metod iz starejših in drugačnih medijev v takrat nov medij). Ne govorim o pesniku, pesnici, ki bi svoje znanje lahko [...]