Poiesis, 5. junij 2016 ― Naj začnem najin pogovor z vprašanjem o tukaj in zdaj, o Sloveniji leta 2016, vendar te ne mislim spraševati o politiki, ekonomiji, pravu in manku le-tega, temveč o poeziji. Poezija je skozi več kot dve stoletji gradila vizijo bivanja v nacionalni skupnosti, danes pa je potisnjena na obrobje, njen glas je vse manj slišen. Kako se kot pesnik odzivaš na tako spremenjeno situacijo in kako naj bi se pesnik sploh odzval na tako spremenjeno situacijo? Z angažmajem, umikom v privatnost, s skrbjo za literarno kariero … Najbolj čist angažma v tem pogledu je pravzaprav pisanje pesmi. In to počnem, čeprav nimam veliko časa. Pravzaprav čas tu ni edini in tudi ne najpomembnejši pogoj; poezija, kakršno čutim za svojo in v kakršno verjamem, ne more nastati brez nečesa nerazpoložljivega in tudi neobvladljivega, brez posebnih stanj ali razpoloženj; lahko jim rečem navdih ali usoda ali pa – če ostanem bolj pri tleh – psihični pritisk, posebne vrste nerazpoloženje, ki se ga moram rešiti in ki se ga lahko rešim samo z besedami – v teh besedah vsakič na novo in vsakič začasno razrešim svoje razmerje s samim sabo, drugimi, s svetom. Te besede so poezija in pogoji za tak angažma so mi [...]