ZKDS, 3. maj 2017 ― Franci Pivec, rojen 22. avgusta 1943 v Olimju, se je z družino preselil v Celje, kjer je končal osnovno šolo ter 1962 maturiral na gimnaziji. Končal je študij sociologije  in filozofije  na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter bil v šestdesetih med organizatorji študentskega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji. Kasneje, leta 1970 se je z družino preselil v Maribor. Sredi osemdesetih (194- 88)  je bil v slovenski vladi predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, kar danes odgovarja položaju ministra za šolstvo. Na prvih volitvah v demokratizirani  Sloveniji leta 1990 je bil izvoljen za poslanca, kasneje je bil tudi tajnik mariborske univerze, direktor tamkajšnje občinske uprave in eden vodilnih v informacijskem inštitutu Izum. Vodil je tudi Svet RS za visoko šolstvo, že dva mandata je predsednik nadzornega odbora JSKD. Delo v kulturi: Za Pivcem je bleščeča zgodovina udejstvovanja v kulturnih društvih in  njihovih zvezah. Že kot petletnik je v Celju živel v hiši, kjer je domovalo tudi Delavsko prosvetno društvo SVOBODA ZAGRAD, zato je bila vključitev v društveno delovanje samoumevno. Pri 14 letih (po statutu prej ni bilo možno) se je v društvo tudi formalno včlanil in dobil prvo izkaznico, ki jo še hrani leta 1957. V društvu je tudi opravil vsa možna izobraževanja, največ pri Branku Gombaču, ki je bil tista leta v celjskem gledališču. Leta 1959. Je prešel  v celjski DELAVSKI ODER in do odhoda na študij odigral precej vlog, na koncu v Kreftovih Celjskih grofih v zgodovinskem okolju Starega gradu nad mestom. V prvem letniku študija na Filozofski fakulteti je ustanovil  KLUB 63, kulturno organizacijo po poljskem vzoru, kjer so izvajali zelo raznolik program, vključno z gledališko skupino, ki je njegovi  režiji in pod pokroviteljstvom Battelino-Baranovičeve v Križankah uprizorila Silvanusovega Rdečega Budo. Leta 1964 postane  kulturni referent Univerzitetnega odbora Zveze študentov ter naslednje leto predsednik organizacije, ki se ted

ZKDS, 3. maj 2017 ― Janez Karlin se je rodil 18. novembra 1922 v Ratanski vasi pri Rogaški Slatini. Končal je Višjo pedagoško šolo, bil predmetni učitelj in nazadnje ravnatelj OŠ Ivana Cankarja v Ljubljani. Po vojni je bil eden od ustanoviteljev sindikalnega kulturnoumetniškega društva, prvi predsednik in organizator, aktiven je bil v okrajnem odboru Ljudske prosvete. Ob prihodu v Mariboru (1950) na industrijsko tekstilno šolo za upravnika internata je široko razgibal kulturno življenje med mladino. 12 let je bil predsednik KUD Slava Klavora, ustanovil je amatersko gledališče Slava Klavora, bil 25 let režiser in režiral okrog 70 gledaliških del. Pripeljal je amatersko gledališče Slava Klavora v vrh slovenskega in jugoslovanskega gledališkega življenja. S svojimi predstavami je sodeloval na skoraj vseh republiških, jugoslovanskih in mednarodnih srečanjih z visokimi dosežki. Hkrati je deloval kot organizator kulturnega življenja v Mariboru in SV Sloveniji. Kot predsednik okrajnega dramskega sosveta je razgibal, organiziral in spodbujal — z organizacijo in številnimi članki — gledališko življenje. Dolga leta je bil predsednik sveta za kulturo občine Maribor, deloval je v različnih državnih kulturnih organih, bil poslanec skupščine SR Sloveniji prosvetno kulturnega zbora in član organov DPD v občini in republiki. Član predsedstva ljubiteljskih kulturnih organizacij in zvez je bil od leta 1949. Bil je predsednik izvršilnega odbora in nato skupščine Kulturne skupnosti Maribor, dobro je povezoval poklicno in ljubiteljsko kulturo, posebno skrb je posvečal vzgoji mladih. Leta 1974 je dal pobudo za ustanovitev pionirskih kulturno umetniških društev, prvega na svoji šoli. Od leta 1965 do 1997 je bil neprekinjeno predsednik mariborskih ljubiteljskih kulturnih organizacij ZKPO in ZKO, pred tem pa podpredsednik okrajnega sveta ZKPO. V tem času je prišlo do vidnega porasta društevene dejavnosti, po splošni oceni je bilo to obdobje visoke kakovosti mariborske ljubiteljske dejavnosti. ZKO Maribo