Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. avgust 2017 ― 32. izdaja grafičnega bienala v sodelovanju in koprodukciji s številnimi partnerji ponovno prinaša obsežen sklop razstav in dogodkov. Izbor umetnikov za osrednjo bienalsko razstavo z naslovom Kriterij rojstva, ki je na ogled v MGLC (Grad Tivoli) in v ravnokar prenovljeni stavbi Švicarije, je tokrat sledil zanimivemu eksperimentu. Šlo je za preprost mehanizem: prejemniki velike nagrade z zadnjih petih bienalov – Jeon Joonho (2007), Justseeds (2009), Regina José Galindo (2011), María Elena González (2013) in Ištvan Išt Huzjan (2015) – so bili povabljeni, naj predlagajo po enega umetnika, ki bo sodeloval na tokratnem dogodku; ti so bili nato povabljeni, naj imenujejo naslednjih pet sodelujočih umetnikov. Proces je obsegal še pet krogov in na koncu 32. bienale oskrbel z imeni najmanj tridesetih sodelujočih umetnikov. S tem je postavila 32. izdaja bienala za svojo izhodiščno točko transgresivni moment, ki meri na radikalno preoblikovanje – ne le vsebine dogodka, temveč tudi njegove strukture. To nakazuje že njegov naslov, Kriterij rojstva, ki namiguje na pesem modernističnega pesnika iz 20. stoletja Jureta Detele – pesem, ki je ponudila impulz za samorefleksijo, kakršne se je lotil bienale. Ali z drugimi besedami, celo kadar 32. grafični bienale zavrača okvir tematske razstave, izhaja iz pesmi, vendar take, ki razstavi ne ponuja vodilne teme, ampak s svojim radikalnim preizpraševanjem vseh polarnosti kliče po prelomu. Prelom, ki ga vpelje pesem Jureta Detele, odzvanja v rizomski strukturi letošnjega bienala, ki – brez osrednje figure kuratorja – namesto tega deluje kot entiteta, ki proizvaja samo sebe. Z izstopom iz območja ugodja, naj gre za tradicijo bienala ali pa uveljavljene protokole snovanja razstav sodobne umetnosti, Kriterij rojstva postavlja v ospredje raznovrstna razmerja – mnogoterost, ki nima enega samega, združevalnega koncepta, namesto tega pa obstaja kot nepretrgan tok pomenov in ponudi množico potencialnih povezav in interakcij med umetniškimi deli. The

Konteksti (Tomaž Bešter), 2. avgust 2017 ― vir slike: emka.si Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku, se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga. Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih zopet nihče v resnici ni brez greha. V Beckfordu, tem malem mestu torej beremo o tragični smrti. Nel Abbott, domačinka, mama najstnice Lene in pisateljica, ki se je ukvarjala z raziskavo smrti v lokalnem tolmunu, je v njem končala tudi sama. Je bil samomor ali ne, zakaj bi bil samomor in kdo bi ji hotel kaj slabega? V ta vprašanja priletimo na začetku knjige z njeno sestro Jules, ki pride domov, da pokoplje sestro in poskrbi za nečakinjo. A domov pride še k marsičemu drugemu. V skrivnostno nevarnem tolmunu je še nedolgo nazaj končala tudi Katie. Lenina najboljša prijateljica. Sta smrti povezani? Kaj hudiča je na tem tolmunu? S tem se ukvarja tudi mlada kriminalistka Erin, ki skupaj z otopelim glavnim mestnim policistom Seanom raziskuje okoliščine Neline smrti, počasi koplje po preteklosti Beckforda. Mesteca, v katerem so stvari mnogo bolj povezane, kot se zdi. Nihče ni popolnoma brez spomina. V tolmunu je tudi Sean izgubil mater. Zdaj vemo, da spomini niso trajni ali nespremenljivi