Kamra.si, 24. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...24. novembra 1906 je v Gorici umrl Simon Gregorčič, pesnik in duhovnik.  Rodil se je 15. oktobra 1844 na Vrsnem. Šolanje je začel v ljudski šoli na Libušnjem pri vikarju Antonu Gregorčiču, ki je spoznal dečkovo nadarjenost in pregovoril njegove starše, da so ga poslali v šole v Gorico. Tam je obiskoval normalko (1852-1855) in gimnazijo (1855-1864) in začel s prvimi pesniškimi poskusi. Po maturi je želel vpisati študij klasične filologije na Dunaju, vendar se je zaradi pomanjkanja denarnih sredstev in želje matere, da postane duhovnik, odločil za bogoslovje. Med študijem je (pod psevdonimoma V. R. in G. R.) začel objavljati pesmi v bogoslovskem listu Sloga.

Kriterij.si, 24. november 2018 ― Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu Maja Delak: Samo za danes Urednik Sat, 11/24/2018 - 10:49 Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu PRVIČ »Začetno izhodišče je bilo vprašanje staranja; ne kot uprizarjanje starosti, temveč staranje kot proces,« pravi Maja Delak v intervjuju, ki ga je ob njeni zadnji predstavi Samo za danes z njo za MMC opravila Nika Arhar. »Izkristaliziralo se je, da če želimo zajeti ta proces, ga moramo tudi uresničiti kot proces.« Nemara se utegne zdeti, da je prav ples umetniška forma, ki je najbolj prikladna za uresničitev staranja kot procesa: »Ko smo začele govoriti o staranju kot procesu, je postalo jasno, da lahko govorimo le o nastajanju in izginjanju, o procesu minevanja.« V sam ples kot medij so namreč vtkana »minevanje«, »nastajanje in izginjanje«. Od vznikov modernega plesa kot avtonomne odrske umetnosti so ples mislili kot efemerno, neulovljivo formo par excellance: ples kot »umetniško delo« se spremeni z vsakim trenutkom; vsaka ponovitev je že nov dogodek; še tako trdna in fiksna struktura je v popolnosti neponovljiva. Vendar pa bi lahko rekli, da to velja za vsakršen ples, za vsakršno koreografsko kompozicijo, pravzaprav za vso živo, dogodkovno umetnost (angleški naziv ni naključen: »live art«): ne glede na fiksnost strukture ali kompozicije, ne glede na zasičenost odrskega z reprezentacijskimi dvojniki, ne glede na lovljenje večne svežine v vsakokratni ponovitvi je vsak plesni dogodek, vsak trenutek plesnega dogodka vselej že – »nastajanje in izginjanje«, proces »minevanja«. Minevanje je torej vpisano v samo ontologijo plesne predstave kot živega dogodka. V čem je potemtakem specifika predstave Samo za danes? Kako ta, drugače od minevanja, značilnega za vsak živ dogodek, »uresniči« »staranje kot proces«?   DRUGIČ »Pojav staranja uporabljamo kot princip dela. /.../ In v tem okviru je bilo meni osebno zelo težko razmišljati o fiksni formi predstave.« (Maja Delak v zgoraj citiranem intervjuju). Prek metode »i