Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. december 2018 ― Predstavljajte si vesolje. Prepolno neštetih delcev in prepolno energije. Vse stisnjeno v eno samo točko. Pred približno štirinajstimi milijardami let je en sam misteriozen dogodek sprožil vse; veliki pok. Pojavili so se atomi in njihovi elektroni, iskali so medsebojna ravnovesja in ustavarjali električno okolje. V milijonih let, ki so sledila, so nastale zvezde in galaksije. In svetloba. Veliki pok je teorija o evoluciji vesolja, ki pa ga še do dandanes ni mogoče zares opisati. Nihče pravzaprav ne ve, kaj se je v resnici zgodilo v začetku. Kar vemo je, da se je takoj po nastanku vesolje začelo širiti. Kaj naj bi bilo prej, kaj je dejansko eksplodiralo in kako se to zgodilo, teorija ne pojasnjuje. Bilo je vroče in gosto okolje, v katerem se je energija manifestirala le skozi trenutni, mimobežni obstoj delcev. Potem so delce posrkale substance in materije, premagujoč antimaterijo. Tu ni bilo nobene eksplozije, le vesolje, ki se je širilo in tudi poka ni bilo, saj ni bilo zraka, ki bi prenesel zvok. Za popolno razumevanje vsega nam instrumenti, ki jih imamo na razpolago, ne zadostujejo, poznani fizikalni zakoni pa pravzaprav prenehajo biti logični. Čas sam po sebi izgleda vrtljiv in nima pravega pomena. Potrebna je nova teorija, takšna, ki bi združila Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko, kar že raziskuje na stotine sodobnih znanstvenikov. In Vadim Fiškin tudi. Razpravi se pridružuje z “Lets Sync”, “Stretch Time”, s prikazom in z razstavo, “Mali veliki pok” (A Little Big Bang). Nicola Mafessoni

Konteksti (Tomaž Bešter), 26. december 2018 ― Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hitel proč v vse, kar prihaja, pa je pred seboj, na pomrznjenih tleh pozno decembrskega rastja uzrl list, na katerem je bila časokljunova podoba. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli.  Šesta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vsa hvala o njihovi odličnosti potuje naprej. Leto 2018 je prineslo veliko lepih in odličnih prebranih strani; za marsikatere teh bom vesel, če se mi bodo v rokah znašle še velikokrat v življenju. Januar se je pričel z odličnim branjem Schönwerthovih pravljic. Te so prinesle znane motive v dokaj surovi in neobdelani obliki, v največje veselje je bilo preiskovanje sorodnosti z Grimmovimi in našimi ljudskimi. Sledilo je ponovno prebiranje Starih grških bajk in povsem nove mitologije v obliki kultn