ARS Jezikovni pogovori, 20. november 2019 ― "S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več. " »Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše almae matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več. Naš glavni predmet bo historična gramatika slovenskega jezika. Obširno je to polje in ni še obdelano!« je v prvem predavanju v slovenskem jeziku Univerze v Ljubljani, ki je potekalo v zbornici Deželnega dvorca 3. decembra 1919 od 9. do 10. ure (današnji Zbornični dvorani na rektoratu Univerze), dejal Fran Ramovš, ki je bil takrat star devetindvajset let. V časniku Slovenski narod je v prispevku Prvi dih slovenske univerze Ivan Kolar vzneseno opisal Ramovšev lik in nastop na »zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo«: »Z obrazov nam je sijala svečanost, ko smo drhtajočim srcem pričakovali prve besede svojega predavatelja na svoji univerzi. Tišina je vladala v dvorani, oznanjujoč veliki praznik, ko je vstopil vseuč. prof. dr. Fr. Ramovš. Prijazen mladeniški obraz, živih oči, v katerega so včrtale izrazite poteze pravo podobo učenjaka-slavista Slovenca, nam je zasijal nasproti.« V oddaji smo objavili članek iz Slovenskega naroda, prof. dr. Irena Orel je razložila, zakaj je imel prvo predavanje ravno Fran Ramovš. Za glasbeno opremo je poskrbela Darja Hlavka Godina, za tehnično izvedbo pa Blaž Kumše. Mogoče bi vas zanimalo tudi: Ob 100-letnici ljubljanske slovenistike Rajko Nahtigal in 100 let slavistike na Univerzi v Ljubljani

ARS Oder, 20. november 2019 ― Zapis Ane Kocjančič o pionirju oblikovanja slovenskega odrskega prostora Pred časom je izšla knjiga Ane Kocjančič “Prostor v prostoru”– Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991. Monografija je razdeljena v dve knjigi. V prvi knjigi avtorica obravnava obdobje od začetkov do druge svetovne vojne, druga knjiga pa se ukvarja s sodobnim gledališčem po drugi svetovni vojni do slovenske osamosvojitve leta 1991. V prvi knjigi Ana Kocjančič predstavlja tudi delo scenoghrafa Ernesta Franza. Žal se tega priznanega umetnika, ustvarjalca neslovenskega gledališkega inovatorja danes le še redko kdo spomni. Arhitekt in scenograf Ernest Franz je diplomiral leta 1930 pri Jožetu Plečniku, najprej delal kot projektant in od leta 1935 kot scenograf za dramski, operni in baletni oder doma in širom po Jugoslaviji. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je vodil Gledališki atelje pri Slovenskem narodnem gledališču Ljubljana. Za svoje delo je leta 1949 prejel Prešernovo nagrado.