Kriterij.si, 16. februar 2020 ― Kaj bi bila, če se ne bi spominjala? Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Sun, 02/16/2020 - 18:22 Kaj bi bila, če se ne bi spominjala? Strniševe petdeset let »stare« Žabe so v režiji Maruše Kink v nekoliko rustikalni Sindikalni dvorani Stare mestne elektrarne dobile novo, svežo podobo. Sproščena atmosfera, podrtje četrte stene in prigrizki so gledalca ujeli v dogajalni prostor krčme Žabe na Ljubljanskem barju, kjer nas je kot v močvirje pogoltnila zgodba, ki se je analitično razvijala iz prizora v prizor. Pista, postavljena diagonalno skozi prostor, je razbila sleherno idejo po klasičnem gledališču in se morda nekoliko kaotično dopolnjevala s preostalimi scenskimi elementi. Predstava je z besedilom »Prilika o ubogem in bogatem Lazarju« poudarjala problematiko pogubnega človekovega povzpetništva in njegove želje po materialnem. S to idejo se je komplementarno obdal tudi že prej omenjen dogajalni prostor, ki je postavljen v močvirje; bolj se upiraš, hitreje toneš. Priča smo Lazarju, ki ga je na odru mojstrsko upodobil igralec Stane Tomazin in ki dodobra prikaže bedo, v kateri se je utapljal Lazar na začetku predstave. Skoraj ironično se na koncu izkaže, da ga pogoltne prav želja po pobegu iz te bede. Rešitev mu »ponudi« Nejc Cijan Garlatti v vlogi Luciferja, ki za bogastvo namesto duše zahteva Lazarjeve spomine. Kako pomembni so pravzaprav človekovi spomini? Oblikujejo nas v osebo, ki deluje tukaj in sedaj. So potemtakem res pomembnejši od duše same? Bi se ob odvzemu spominov kakor Lazar lahko spremenili v neznano osebo, s katero bi nas povezovala zgolj fizična afiniteta? Predstava tako vzbuja mnogotera vprašanja in prisili gledalca v poglobljeno razmišljanje o sebi, svojem obstoju in o duši, za katero Lazar trdi, da je ni. Ob tem sta poudarjeni človekova plehkost in omahljivost, ki se kažeta v spremembi sprva neomajnega Lazarja, ki pošteno brani svoje spomine in se upira hudičevi preobrazbi v nemočnega moža, ki dovoli, da mu želja po Evici zamegli ra