Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. junij 2021 ― Realnost prafosilov oziroma status prednamskih izjav, kot je na primer »Zemlja je nastala pred 4,5 milijardami let«, kažeta na nezadostnost zgolj linearne teorije časovnosti. Njun globlji smisel se lahko zariše šele skozi retrojekcijo preteklosti na podlagi sedanjosti. Naša pozicija je vselej že del njunega opisa. Toda v tem smislu se prafosil, ki implicira neobstoj subjekta, ne razlikuje od tega, da mislimo dogodek, ki se je zgodil včeraj. Natančneje povedano, ne razlikujeta se, v kolikor gre pri obeh za nastop preloma realnosti kot homogenega kontinuuma. Preloma, ki ga lahko zarišemo pri Mortonovih hiperobjektih, kot je denimo globalno segrevanje. Do njih ne dostopamo z distance, toda ne moremo jih zajeti v celoti, določiti njihove meje. So viskozni in hkrati nelokalni. Smo v njih, so blizu, toda hkrati odmaknjeni od nas. Hiperobjekti postavljajo na glavo utečeno razumevanje in izkustvo objektov. To so objekti, ki jih ne moremo videti, nanje ne moremo neposredno pokazati, toda hkrati so masivno razporejeni v prostoru in času. Umetnost deluje natanko v pelomu, kjer realnost ne sovpade s seboj. Ne gre torej za "diskurzivno kletko", ampak prej za neko radikalno asimetrijo, heterogenost. Umetnost razodeva, da nobeno pravilo ne vsebuje "pravilo pravila". Ob diskurzivnosti je nemreč potrebno uvideti, da je zazankana s kontingentnostjo kot svojo ireduktibilno hrbtno stranjo. Toda prav notranji prelom realnosti, razcep, zaradi katere realnost ne sovpade v celoti sama s seboj, hkrati odpira možnosti nekega drugega načina delovanja. Sergej Kapus