Airbeletrina,
22. november 2024
―
Stefan Hertmans (1951), flamski pesnik, pisatelj, esejist in univerzitetni profesor, je prejšnji petek nastopil v Ljubljani, v ponedeljek v Novi Gorici, v torek pa še v Kopru, kjer je prejel mednarodno nagrado pont. Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Beletrina jo s sodelovanjem drugih ustanov in s podporo koprske, ankaranske in piranske občine podeljujeta za »izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti, ki prispevajo k preseganju meja in iskanju mostov med različnimi družbenimi skupinami in kulturnimi skupnostmi«.
Stefan Hertmans na Titovem trgu v Kopru (Fotografija: Andraž Gombač)
***
Na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu pisatelj sedi za prenosnim računalnikom. Tišino v nezadržnem ritmu seklja samo sekundni kazalec nad njim.
Med klepetom se nasmehne ob pripombi, da istrski Kubed najbrž ni tako zelo drugačen od njegovega provansalskega Monieuxa. Smehlja se in na telefonu poišče fotografijo svoje vasi, ki jo je opisal v slovitem, tudi pri nas priljubljenem romanu Tujka. »Poglejte. Vidite srednjeveški stolp nad visoko pečino in spodaj vas,« s prstom drsi po zaslonu. »Zdaj pa poglejte tja,« pokaže proti Črnemu Kalu, skalnatemu kraškemu robu in manjši utrdbi na previsu zgoraj. »Neverjetno, tam in tukaj imam skoraj enak razgled!«
Pred nama na mizi so tri knjige, izdane pri Beletrini. Ob festivalu Literature sveta – Fabula je leta 2015 v žepni izdaji najprej izšel sicer obsežen roman Vojna in terpentin (Oorlog en terpentijn), leta 2019 smo, prav tako v prevodu Staše Pavlović, dobili Tujko (De bekeerlinge) in letos, pred kratkim, v prevodu Mateje Seliškar Kenda še Vzpon (De opgang).
Pisatelj je nekaj dni preživel na rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu (Fotografija: Andraž Gombač)
V Vojni in terpentinu je pisatelj ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne krenil po sledeh lastnega deda, ki je vnuku pred smrtjo izročil dva zvezka s svojimi zapiski.
Potem ko se je leta 1994 priselil v provansa
