Sodobnost,
21. januar 2025
―
Nada Breznik
Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem.
Ljubljana: Družina, 2024.
Cvetka Bevc, pisateljica, pesnica, scenaristka in muzikologinja, si je za svoj mladinski roman Očku ne bom več pisal pisem izbrala tabuizirano temo o izgubi, smrti in zadnjem slovesu, temo, o kateri se zlasti pred otroki največkrat molči, tudi kadar gre za smrt v družini. Z romanom se je leta 2022 na literarnem natečaju za nagrado svetlobnica, ki ga razpisuje založba Družina, uvrstila med prve tri.
Pripoved je avtorica položila v usta dvanajstletnemu dečku Denisu, ki je v prometni nesreči izgubil očeta. Roman izpoveduje njegova prizadevanja, da bi se v prvih dveh mesecih po nesreči pogumno prebil skozi dneve, v katerih je njegovo življenje zasukano na glavo. Pogumno pomeni zadrževati solze, ne omenjati očeta, živeti kot vsi drugi člani družine, ki se vedejo, kot da se ni nič zgodilo. A zgodile so se velike spremembe: selitev, ločitev od prijateljev in sošolcev, prilagajanje na novo okolje, predvsem pa je z očetovo smrtjo nastopila ogromna praznina. Kot bi mu spodmaknili tla pod nogami, kot da se je pomračilo nebo nad njegovo glavo. Vendar pisateljica ne prikaže le dečkove bolečine in čustev, na očeta je bil zelo navezan, temveč tudi odnose med družinskimi člani, ki drug pred drugim, zlasti pa pred Denisom, skrivajo svoja čustva in misli ter se o pokojniku ne pogovarjajo, domnevno zato, da ne bi fantu povzročili še več bolečine. Spregovori tudi o odzivih v širšem okolju, o nepremišljenih izjavah, ki otroka po nepotrebnem izpostavljajo in ga, že tako skrajno ranljivega, dodatno vznemirjajo. Zadrega pred žalujočimi, še zlasti pred žalujočimi otroki, je vseprisotna, saj prijatelji in znanci pogosto ne najdejo pravih besed, ki bi bile v tolažbo in opogumljanje.
Če se na začetku knjige zdi, da se z nizanjem Denisovih dogodivščin z novimi prijatelji, junačenji med vrstniki, s plaho prvo simpatijo bolečina umika, da bodo fantovske norčije same po sebi prinesle p
