Hiša kulture v Pivki, 2. februar ― osebna razstava Erik Mavrič: V izobilju7. – 28. 2. 2025 otvoritev 7. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Erik Mavrič je v slovenskem umetnostnem prostoru znan po svojih monumentalnih delih, v katerih se ukvarja z eksistencialno tematiko in v tem okviru še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Kar povezuje vsa ta dela, naj gre za prepis svetopisemskega besedila na odrabljeno embalažo, pozlatitev 400 kg kruha, poslikavo galerije z barvico, portretiranje 325-ih kamenčkov na lesene ploščice ali preris zvezdnatega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od njih ustvarjal več mesecev ali celo let, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. S tem, ko je ustvarjanje tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem, pa je vanj vnesel eksistencialno komponento. Podobno velja tudi za njegove risbe velikih formatov, ki jih ustvarja na različnih nosilcih, papirju, lesu ali gips ploščah, vendar vselej z ogljem. Umetnik je to tehniko izbral predvsem zato, ker nosi v sebi eksistencialno prvinskost; ne samo, da je oglje prva snov, ki jo je človek uporabljal za ustvarjanje, kot dokazujejo prazgodovinske stenske poslikave, ampak tudi na materialni in formalni ravni izraža krhkost in minljivost življenja. Izhodišče za nastanek risbe je motiv, ki ga umetnik vzame iz svojega vsakdana ali sanj, ga prenese na podlago, nato pa sledi asociacijam, ki ga vodijo do drugega, tretjega, četrtega in tako dalje, dokler se ne izriše celota. Risba torej ne nastaja po nekem vnaprejšnjem načrtu, ampak postopno, kot niz motivov, ki asociativno vznikajo drug za drugim iz neporisanega ozadja. Umetnik na tej poti sledi notranji psihološki napetosti, zato podobe, ki se postopoma izvijejo iz njegove (pod)zavesti, večinoma preveva odtujenost, nelagodje ali tesnoba. Četudi smo nelagodja ob njegovih risbah vajeni, se v najnovejših to stopnjuje do