Airbeletrina, 8. maj 2025 ― Pesnik in urednik Ivan Dobnik (1960) ima zadnja leta muzo poezije očitno na svoji strani, saj je izjemno pesniško plodovit. Poleg urednikovanja pesniške revije Poetikon in Poetikonovih lir, oboje izdaja založba Hiša poezije, je od leta 2020 vsako leto izdal pesniško zbirko. Skupaj je torej nastal venček petih, ki so bile pri Hiši poezije sicer izdane popolnoma samostojno, omogočajo pa zanimivo primerjalno branje zaradi sosledja motivov in tem, ki jih Dobnik pesniško obdeluje. Pričujoče pesniške zbirke upesnijo njegov pesniški svet v celoti, vse se gibljejo v oazi, ki jo ustvarja s poezijo. Cikel se začne s Tihimi pesmimi (2020), sledijo jim Čajne pesmi (2021), Rojstvo oaze (2022), Do konca odprto nebo (2023) in nazadnje Nostalgija, utopija (2024). Tesno razmerje med njimi je pesnik pravzaprav vzpostavil sam. Na nedavnem pesniškem večeru, ki ga je vodil pesnik in glasbenik Matej Krajnc, je Dobnik bral iz vseh petih zbirk, tako da je bila povezava med njimi še očitnejša. Krajnc je razkril Dobnikovo prvotno zamisel, da bi ustvaril trilogijo (Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze), a se je nazadnje razširila v pet zbirk. Dobnikova poezija je zvočna in zveneča že sama po sebi, ob Kranjčevi uglasbitvi in električni kitari pa so pesmi zazvenele povsem drugače. Uglasbitev je bila manjše presenečenje tako za Dobnika kakor za poslušalce. Krajnc je izbral nežne in spevne melodije, nadvse primerne za Dobnikovo poetiko, ki jo zelo dobro opišejo že sami naslovi zbirk. Gre za subtilne, tihe pesmi, ki ustvarjajo nebo, oazo ali utopijo. Slednja je pri Dobniku pesnikovo domovanje, kamor vstopa skozi proces pesnjenja, in tam domujejo njegove pesmi. Njegov pesniški opus izrisuje svet pesniškega ustvarjanja, ki vznika iz narave, dviguje pa se do samega roba vesolja in njegovih neskončnih dimenzij. Oaza je domovanje pesnika, vanj vstopa s senzibilnostjo, izjemno ponižnostjo in hvaležnostjo. Lirski subjekt je absolutno vedno pesnik, kaj drugega sploh ne bi mogel biti. Zaradi svoj