Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj 2025 ― V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino. Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti. Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti. Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja. Vse njene slike so do konca osebne, to

Airbeletrina, 23. maj 2025 ― Nekoč, v davnih časih osnovnošolskih dni, je deklica v tretjem razredu zbolela za angino. Iz ljubega dolgčasa je segla po knjigi, ki je tisti čas osvajala srca mladinskih bralcev – celo prek top shop oglasa. Že po nekaj straneh se je svet okoli nje obarval v vse mogoče barve mavrice. Bele stene so postale čarobna prostranstva, ki jih je odkrivala besedo za besedo. Poglavje za poglavjem je napolnilo njeno domišljijo. Med vrsticami je začutila, da se ob vseh čarobnih dogodivščinah, hrabrih dejanjih in nič hudega slutečih izbrancih morda ne bo več vrnila na realna tla. Bralna vnema jo je držala dolgo, a slej ko prej je odraščanje prevzelo krmilo in jo zaneslo drugam. Zgodbam še neodkritih svetov in nepredstavljivih bitij so začele delati družbo ignorirane vaje za kitaro in neošiljene barvice, ostanki obdobja, ko je sanjarila o modnih kreacijah. Adolescenca jo je vabila v nove sfere življenja, ki so obljubljale drugačnost in jo vodile skozi izzive, ob katerih je dojela, da je sama glavni lik svoje zgodbe. In to sem jaz – Kat(arina)! Po številnih prebranih vilinskih zgodbah poznam vse finte in trike, kako vas z domiselnimi besedami zvabiti, da se mi pridružite na moji strani epskega leposlovja. To še zdaleč ni ukana, ki bi vas stala sreče ali glasu – zagotavljam, da z menoj lahko odtavate v svetove, kjer domišljija ne pozna meja. Le ne glejte čez ramo nazaj in za srečo vrzite čeznjo ščepec soli. To ni zgodbica za lahko noč. To je zgodba o moji ljubezni do pisane besede, z veliko žlico domišljije. Med letom preberem nekje med 40 in 60 knjig, večinoma v angleščini. Zakaj? Ker slovenskih prevodov ni. Fantazija pri nas ne žanje tako velikega zanimanja kot v tujini, in zato se tudi poredko prevaja. Tisti, ki radi hitro skočite v zrak in hitite v bran založbam – ja, drži, v zadnjih nekaj letih je bilo prevedenih kar nekaj svetovno opevanih fantazijskih romanov, vesela sem, da je tako, a za mojo nepotešljivo bralno lakoto je to nekoliko prepozno.