Airbeletrina, 31. julij 2025 ― Slovo od prostorov, kjer smo radi zamujali usodo. Konec avgusta bo bife, ki je še vztrajal na ljubljanski železniški postaji, dokončno preteklost. Esad Babačić na zadnji kavi v bifeju na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Konec avgusta ga bodo zaradi gradnje nove železniške postaje zaprli. Bife, ne Esada. (Fotografija: Andraž Gombač) Divje naslajanje nad samim seboj, bi dejal stari pesnik in se odpravil iskat erogene cone mesta. Divje naslajanje nad usodo, ki vedno uhaja z istega tira, a ne iztiri, zlepa ne, ker mi nikol, nikol ne bomo znorel, kajne Jani? Še vedno te nisem vprašal, katera je bila ta Nicole. Dolgčas je način življenja, so prepevali Čao pičke, zato nismo nikoli znoreli. Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica – to velja za to mesto, še posebej zdaj, ko izginjajo še zadnje erogene cone, zaradi katerih je bilo nekoč lepo božati mesto, zato da to ni zaspalo. Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica. Enosmerna karta torej, dvosmerne so za … tiste, ki se vedno znova vračajo, čeprav ne vedo zakaj. Tudi sam sem jo nekoč kupil in zdaj jo iščem po žepih, ki že dolgo puščajo. Kje sem že ostal? Seveda, vse je v moji glavi … in tista železniška postaja, je ponavljal B. B. Jani je nehal hoditi tja, tako kot Boštjan Seliškar, pisec Taksista, le da on prepozno; kako mi je žal, da ga nisem spoznal, čeprav se mi zdi, da on mene je, saj sem bil skoraj vedno tam; očitno ni imel pretirane želje, da bi se pogovarjal z menoj. O čem le?  O egotripu, ki me je peljal po tistih tirih? Ni bilo potrebe.  Dovolj je imel svojega. Tako kot vsi ostali, čeravno so si bili egotripi takrat bolj blizu in ni bilo toliko tekmovalnosti; vlakov je bilo dovolj za vse, bi dejal kak vlakoljub. (Fotografija: Andraž Gombač) Dejstvo, da smo toliko časa preživljali tam, je le dokaz, da nismo bili povsem normalni, je dejal eden stalnih obiskovalcev štaciona v osemdesetih, ko so bili lokali na železniški postaji del pank