Airbeletrina,
17. oktober 2025
―
Prav posebno vrsto vznemirjenosti doživimo, kadar ob branju klasičnega dela ugotovimo, da je veličastno, odkrito, iskreno in včasih prav neusmiljeno človeško. Klasične avtorje dojemamo kot spodobne in omikane, bili naj bi nekako nad vsemi nami, saj so postali del kanona in jih je kot takšne skozi tisočletja prebralo na milijone učencev. Učijo nas, kako živeti. Ko se za enega od klasičnih avtorjev, ki ima povrh še tako zelo elegantno ime, izkaže, da je pravzaprav enako posveten kot vsi ostali, nastopi presenetljivo osvežujoče odkritje, ki morda prinese celo nekaj olajšanja. Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje. Na trenutke so bili celo starodavni avtorji, kljub doprsnim kipom iz marmorja in zaprašenemu ugledu, enako nespodobni, smešni in nebrzdani kot ustvarjalci serije South Park ali serij, ki jih lahko spremljamo na HBO-ju.
Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje.
Na tej točki kot primer navajam rimsko delo Satirikon, katerega avtor naj bi bil Gaj Petronij Arbiter. Čeprav bi se ime bolj prilegalo nekomu, ki slovesno viha nos nad vašo izbiro notranje opreme, gre pravzaprav za zavetnika jedke satire in izprijene inteligence starodavnega sveta. Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom, samo delo pa je po slovnični plati ravno dovolj prefinjeno, da bi skorajda pozabili, da je avtor nekatere dele zapisal objestno pijan od falernija in ciničnosti, ko se je prenažiral z ocvrtimi sardinami, prelitimi z garumom, in z očmi požiral sužnje.
Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom.
S Petronijem sem se sam srečal dokaj pozno, kar je nenavadno, sploh glede na to, da sem si na akademski poti sicer vzel čas tako za starodavno zgodovino kot tudi za, milo rečeno, neprimeren humor. Sem tiste vrste bralec, ki uživa v Ovidijevih Metam
