Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. april ― ‘Muzej užitne zemlje‘ je transdisciplinarni projekt, ki hrani svetovno zbirko užitnih prsti ter obiskovalke_ce vabi k razmisleku o našem odnosu do okolja. S projektom masharu odpira vprašanja, kako se tradicije uživanja zemlje razlikujejo med kulturami, od kod prihaja užitna zemlja, kakšne so njene morebitne koristi in nevarnosti ter kako njene materialne lastnosti vplivajo na okus. Poslanstvo muzeja je zbrati čim večje število užitnih prsti iz različnih krajev sveta ter preučiti raznolikost njihovih zgodovinskih in kulturnih pomenov. Skozi interdisciplinarna partnerstva, delavnice in sodelovanja se na novo opredeljuje naše razumevanje uživanja zemlje – geofagije, starodavne globalne prakse s prehranskimi, kulturnimi in zdravilnimi razlogi. Arhiv užitnih prsti poleg opisov in zgodovinskega ozadja vključuje tudi okuse ter izkušnje obiskovalk_cev. Zbirka trenutno vsebuje več kot 600 vzorcev iz 44 držav, ki so pridobljeni s terena, kupljeni ali prejeti kot darilo. ‘Kompost kot superhrana‘ je novejši projekt v katerem kompostirana hrana ustvari umetno prst, ki jo je mogoče uživati na enak način kot ostale jedilne zemlje. masharu v okviru tega projekta spodbuja razpravo o varnosti uživanja naravno procesiranih organskih materialov ter o kompleksnosti kulturnega razumevanja, prostorske in okoljske ozaveščenosti ter osebnih preferenc, ki so s tem povezane. Aktivnosti, ki temeljijo na biodizajnu in oblikovanju hrane, se ukvarjajo z možnostmi izdelave prsti, namenjene prehrani, z nadzorovanimi sestavinami in brez onesnažujočih delcev, kot so mikroplastika, težke kovine in pesticidi. Naravna prst, na primer iz listnatega gozda, nosi sledi tisočletnih interakcij vrst in nastaja skozi dolgotrajen razkroj z vplivom žuželk, deževnikov in mikroorganizmov. Umetno ustvarjena prst pa ima drugačno sestavo in bi lahko bila varnejša za uživanje. Kompost, bogat z vlakninami, kalijem in dušikom, nastane z razkrojem hrane s pomočjo drugih organizmov ter se navadno uporablja kot gnojilo. So

SEM, 8. april ― Iz Knjižnice SEM vam prinašamo novice o naših novih pridobitvah in predlagamo tri nova priporočila. Tokrat sta jih pripravila umetnointeligenčna pripomočka; prvi opis je pripravil Copilot, drugega pa Gemini.  Simboli Slovenije in njene posebnosti (Cankarjeva založba, 2025) Knjiga ponuja svež, sodoben pogled na slovenske simbole in kulturne posebnosti. Namesto klišejev prinaša premišljene razlage, ki povezujejo zgodovino, identiteto in vsakdanjo kulturo. Vizualno bogata in jasno napisana je idealna za bralce, ki želijo Slovenijo razumeti globlje in celoviteje. Ta monografija predstavlja celovit pregled vizualnih in vsebinskih elementov, ki oblikujejo slovensko identiteto. Knjiga ne obravnava le uradnih državnih simbolov, temveč se poglobi v kulturno dediščino, naravne znamenitosti in specifične običaje, ki Slovenijo ločijo od sosednjih držav. Je dragocen vir za razumevanje, kako so se skozi zgodovino izoblikovali simboli, kot so Triglav, lipov list ali specifični arhitekturni elementi, ter kakšen pomen imajo v sodobni družbi. Ghosts, trolls and the hidden people : an anthology of Icelandic folk legends (Reaktion books, 2025)  Antologija prinaša izjemen izbor islandske folklore – od duhov in trolov do skrivnostnega skritega ljudstva. Zgodbe so predstavljene avtentično, a berljivo, spremna besedila pa odlično osvetlijo kulturno ozadje. Knjiga je privlačna tako za ljubitelje mitologije kot za bralce, ki iščejo drugačen, severnjaško skrivnosten literarni svet. Antologija prinaša očarljiv in hkrati srhljiv vpogled v bogat svet islandske ljudske domišljije. Knjiga združuje zgodbe o huldufólk (skritih ljudeh), gorskih trolih in nemirnih duhovih, ki so stoletja oblikovali islandsko kulturo in njihov odnos do surove narave. Avtorji skozi zgodovinsko analizo in prevode izvirnih pripovedk raziskujejo, zakaj so te legende še danes tako močno zasidrane v zavesti Islandcev in kako so vplivale na njihovo literaturo in umetnost. Stojan Kerbler (Pokrajinski muzej Ptuj

Knjižnica Slovenska Bistrica, 8. april ― V četrtek, 2. aprila, na svetovni dan otroške in mladinske književnosti, so se v Knjižnici Makole zbrali mali in veliki ljubitelji pravljic. Na obletnico rojstva enega največjih svetovnih pravljičarjev Hansa Christiana Andersena so spregovorili o njegovem delu in se spomnili njegovih pravljic. Pogovarjali so se o pravljicah nekoč, knjižničarka Mojca pa je poudarila pomen branja pravljic v vseh obdobjih človekovega življenja. Še posebej je izpostavila branje v zgodnjem otroštvu, ki je pomembno za otrokov čustveni in intelektualni razvoj. Starši in stari starši so uživali v glasnem branju Andersenove pravljice Prav gotovo, se nasmejali vsebini in ugotovili, da je tudi danes še kako aktualna. Udeleženci so spoznali proces nastajanja pravljice in slikanice, nato pa so s skupnimi močmi ustvarjali svoje slikanice, pisali so, ilustrirali in uporabljali različne likovne tehnike. Za konec so vsi skupaj prisluhnili zgodbi Zeleno kolo makolske knjižničarke Mojce Plaznik Plavec, ki izšla na ta dan pred enim letom. Otroci in odrasli so uživali v pravljicah in ustvarjanju, z udeležbo pa so prisotni še enkrat dokazali, da so takšna medgeneracijska srečanja potrebna in pomembna v socialnem življenju vseh generacij. (mpp)

Airbeletrina, 8. april ― Kmalu bosta minili dve leti od obiska katalonske pisateljice in pesnice Eve Baltasar v Sloveniji. Na Slovenskem knjižnem sejmu je leta 2024 predstavljala svoja romana Boulder in Permafrost, ki sta leto poprej izšla v prevodu Veronike Rot pri založbi KUD Sodobnost International. Takrat sem se imela priložnost srečati z avtorico in ji zastaviti nekaj vprašanj. Spomnim se je kot tihe, a tople. Z njo se je bilo lahko pogovarjati; njeni odgovori so bili skrbno odmerjeni, vendar ne v smislu, da bi skoparila z besedami, temveč kot bi pazila, da z njimi sogovornice ne bi zasula. Odgovarjala je jasno, preudarno in zbrano, brez odvečnega balasta. V tem je bila podobna svojim romanom, ki so kratki, izčiščeni in izpiljeni, njihov poetični jezik pa je v slovenščino vrhunsko uspelo prenesti prevajalki Veroniki Rot. Takrat mi je o nenavadnih protagonistkah, ki jim je dala glas, povedala: »Na neki način svoje protagonistke izkoriščam kot ogledala, v katerih se kažem. Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki sem jih čutila tudi sama oziroma jih do neke mere čutimo vsi zaradi pritiskov družbe in okolja, v katerem živimo.« Eva Baltasar, Mamut. Prevedla: Veronika Rot. KUD Sodobnost International, 2025 (Knjižna zbirka Horizont). Roman Mamut je tretje delo v triptihu, s prejšnjima dvema romanoma pa ga povezujejo tematike samosti in osamljenosti, predvsem pa občutka tujosti v svetu in družbi. Preden se poglobimo vanj, se spomnimo Permafrosta in Boulderja. V obeh beremo prvoosebno pripoved neimenovane protagonistke, naslova pa simbolizirata njune karakteristike. Pripovedovalka v Permafrostu se bori z eksistencialnimi vprašanji smisla in razmišlja o samomoru. Spominja se svoje preteklosti, odraščanja in družinskega življenja, odkrivanja svoje seksualnosti in identitete, ko je bila kot lezbijka pogosto nerazumljena, odrinjena. Ena bolj prisotnih tem v romanu je seks, ki pa ni dovolj, da bi zadovoljil željo po bližini in intimi – ni dovolj, da bi stopil ledeni ok