Airbeletrina,
19. maj
―
Nedavno preminuli ugledni zdravnik, znanstvenik, naravoslovec, mikrobiolog, imunolog, predavatelj, humanist in javni intelektualec Alojz Ihan (1961–2026) je bil ob svojem vrhunskem strokovnem delu, ki ga je nenehno prevajal tudi v poljudnoznanstvene sfere, vseskozi zavezan književnosti. Nekdanji urednik knjižne zbirke Aleph ter revij Problemi, Literatura in Sodobnost je ob dolgoletnih kolumnističnih objavah, največ v Delu, objavil pesniške zbirke Srebrnik (1985), Igralci pokra (1989), Pesmi (1989), Ritem (1993), Južno dekle (1995) in Salsa (2003), esejistična dela Platon pri zobozdravniku (1997), Deset božjih zapovedi (2000), Državljanski eseji: O fiziologiji človeške moralnosti (2012), Čas nesmrtnosti: Smrt v dobi bionike (2016) in Skupinska slika z epidemijo (2022) ter romane Hiša (1991), Romanja za dva … in psa (1998), Hvalnica rešnjemu telesu (2011), Slike z razstave (2013), Karantena (2022) in Tihotapec(2025). Prejemnik več nagrad in priznanj je za Srebrnik prejel nagrado Prešernovega sklada in jugoslovansko nagrado Goran za mlade pesnike, za Južno dekle Jenkovo nagrado in Rožančevo nagrado za Državljanske eseje.
Alojz Ihan: Tihotapec / Ljubljana: Beletrina, 2025. (Knjižna zbirka Beletrina)
Njegov poslednji roman Tihotapec je tematsko nadaljevanje predhodne Karantene, pregled Ihanovega celotnega romanesknega in esejističnega opusa pa kaže na globljo povezavo njegovih del. Če pustimo ob strani dejstvo, da je protagonist, okoli katerega je Ihan napletal tematsko razvejano in sočasno stanje družbe razkrivajočo zgodbo, vselej moški in da mu je pogosto ime Andrej – dermatolog Andrej Kurent v proznem prvencu Hiša, računalničar Andrej Gorjan v romanu Romanje za dva … in psa ter rentgenolog Andrej Kos v Karanteni in Tihotapcu –, je njegov intelektualec vselej vpet v zapletene družbene in družinske odnose. Na ta način je avtor razkrival kompleksnost in zamotanost določenega družbenega trenutka in njegovih anomalij ter krhkost in zakrknjenost medčl