Airbeletrina, 6. junij ― Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora. Od nekod švigne mimo nas rahlo prestrašena Kitajka, ki očitno nekoga išče; že v naslednjem hipu se iz gneče zasliši: »Kitajca išče.« Logično, hočem dodati, a sem raje tiho. Navsezadnje nisem del ekipe. »Že tretjič je obkrožila,« poroča upokojenka na sosednji klopci in vsi se začnejo obračati za turistko, ki je, kot kaže, izgubila svojo skupino. »Ga bo že našla, saj jih je veliko,« se spet oglasi najbolj glasen. Nimam kaj dodati. Malce pristne politične nekorektnosti ne škodi, takole med čakanjem na vlak. Manjšina ima ja pravico pošaliti se na račun številčnejših. Vidim, da so v formi, za razliko od mene, ki grem s polnim nahrbtnikom Priročnikov za neuspešne na predstavitev knjige v Slovensko Bistrico. Res lepa prtljaga, ni kaj. Neuspeh zagotovljen. Kako me je razveselila reakcija mojega naslednika v vodmatskem stanovanju, ki sem ga obiskal dan poprej, ko sem mu podaril izvod te knjige. »Đe baš mene nađe,« je vzkliknil, preden je bruhnil v smeh, skupaj z njim pa tudi vsi ostali, saj smo takoj vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Očitno se nima za neuspešnega, zato ga je to darilo presenetilo in kar malce prestrašilo. Tako je s to knjigo, ki upravičuje svoj sloves. Uspešni ljudje si res ne želijo brati Priročnika za neuspešne. Železniška postaja v Zidanem Mostu. Potniki, nabrani iz vseh smeri, čakajo na svoj vlak. Pristna domačnost. Res ne vem, kako naj drugače poimenujem vzdušje, ki se je ustvarilo med čakanjem potniškega vlaka v smeri Maribora. Naslednji šok je sledil na križišču Trubarjeve in Miklošičeve, kjer me je nagovorila prijazna gospa, oblečena v majico z logom Ekonomske fakultete. »Vas lahko povabim na predstavitev vaše knjige na našo fakulteto?« Seveda lahko. Velja, se zmenimo. »Tudi za honorar,«