Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. junij ― Slikar Staš Kleindienst skuša skozi svojo umetniško prakso, kot pravi sam, razumeti svet na neverbalen način, z upodabljanjem neubesedljivega, ki se poraja nekje vmes med mislijo in občutkom. Pri tem se formalno naslanja na izbrana poglavja iz celotne umetnostno-zgodovinske tradicije slikarstva, od renesanse (predvsem severnih dežel) dalje, v katero vpisuje današnje ideološke, ekonomske in politične koordinate, in na ta način izrisuje podobe družbenega imaginarija sodobnega sveta. Umetnik k ustvarjanju vselej pristopa pripovedno, s širokim pogledom vsevednega pripovedovalca, ki se razpira v naravno ali redkeje mestno krajino, kjer opazuje drobne človeške figure pri njihovih vsakdanjih opravilih. Spričo širine pogleda, ki sega prek dometa posameznega človeškega življenja in njegovih družbenih ali materialnih tvorb, se na prvi pogled njegove slike zdijo idilične prispodobe nespremenljivosti in trdnosti (naravnega) reda, a bolj ko se gledalec posveča podrobnostim, bolj se v njem naseljuje negotovost in nelagodje. Ne le zato, ker drobne človeške figure sredi prostrane krajine delujejo osamljeno in izgubljeno, pač pa tudi njihovega početja ne more povsem razumeti, saj ostaja nedorečeno, napol zakrito z rastlinjem ali sencami, čudaško (nekje se figure denimo oblačijo v obleke rimljanskih vojščakov, drugje gole okopavajo njive) in skrivnostno. Podobno velja tudi za človeške tvorbe in njihove pritikline; stavbe ali konstrukcije so pogosto vmeščene v nenavadne kraje, zdijo se nedokončane ali zapuščene, obdane z ograjami, ki se nenadoma zaključijo, vozili, ki so parkirana sredi ničesar ... skratka, vse znake človeške dejavnosti preveva nekakšna nedorečnost in nesmiselnost, tujost, ki spodbudi gledalčevo domišljijo, da začne ugibati, kaj se na sliki pravzaprav dogaja, in ko te indice poveže s svojo vsakdanjo izkušnjo, mu postane jasno, da najbrž nič dobrega. Ta občutek še dodatno poudarja atmosfera, ki dogajanje postavlja v okrilje noči ali sredi žareče svetlobe, v čas nevsakd

Airbeletrina, 12. junij ― Konec maja se je Petru Fettichu na jeziku naredila rana. Šel je do osebne zdravnice, ta pa ga je takoj poslala na urgenco ORL klinike v Ljubljani. Še isti dan je dobil diagnozo: karcinom jezika. V zapisu, ki spremlja fotografsko serijo Zmečkane jagode, ta trenutek opiše brez velike geste. Najprej šok, nato nekakšen notranji: »OK, jebiga.« Zdravniki so mu povedali, da se da tumor izrezati, do operacije pa je bil še mesec dni. V tem mesecu so se odprle tudi možnosti, ki so zvenele precej huje od končnega poteka zdravljenja. Omenjali so puljenje zob, rekonstrukcijo jezika, obsevanje. A vse se je dogajalo hitro. Prehitro, kot zapiše Fettich, da bi lahko zares sprocesiral, kaj se dogaja. V bolnišnico je s sabo vzel fotoaparat. Foto: Peter Fettich Iz tega je nastala serija, ki bolezni ne kaže tam, kjer bi jo najlažje pričakovali. Na fotografijah ni neposrednega pogleda v rano, ni bolnišničnega spektakla, ni razkazovanja trpljenja. Namesto tega so tu fragmenti. Krožen pogled na stopnišče ali hodnik. Del medicinske halje. Rokavice. Zaščitna maska. Rob bolnišnične opreme. Telo, ki je navzoče, vendar pogosto brez obraza, skoraj brez celote. Kot da se tudi izkušnja bolezni ne sestavi takoj v jasno sliko. Fettich pravi, da so fotografije zanj značilne: psihološke krajine, le da tokrat bolj psihološki interierji. Ta oznaka se zdi natančna. Bolnišnica na teh podobah ni samo prostor zdravljenja, ampak prostor čakanja, odmaknjenosti in čudne praznine. Zrnatost črno-belih fotografij še okrepi občutek, da ne gledamo poročila iz bolnišnice, temveč spomin na nekaj, kar se je zgodilo telesu, zavest pa je za tem malo zaostala. Zato je pomembno, da Fettich ob seriji ne gradi zgodbe o velikem boju. Bolnišnica, pravi, potem ni bila nič posebnega. Verjetno je bil pripravljen na večjo »pizdarijo«. Zob mu niso izpulili, rekonstrukcija jezika ni bila potrebna, večjih zapletov ni bilo. Vse je šlo po najboljšem možnem scenariju. Toda prav tu se zgod