Airbeletrina, 24. junij ― V delu Nož obrnjen navzgor / Knife Pointed Up umetnica Marija Mandić vstopa v svet drobnih prepovedi, opozoril in družinskih vraž, ki se prenašajo skoraj neopazno: skozi stavek, gib, pogled, navado. Ne zanima je vraževerje kot folklorna posebnost, temveč kot intimni zemljevid podedovanih gest, ki še dolgo učinkujejo tudi takrat, ko vanje ne verjamemo več. »Takoj stran!« je stavek, ki ga poznajo številna gospodinjstva. Izrečen je bil takrat, ko je nekdo omenil nekaj slabega, česar ni bilo dobro priklicati. Podobno kot trkanje po lesu, dvigovanje torbe s tal, izogibanje sedenju na vogalu mize ali pazljivost pri tem, kako je obrnjen nož, tudi ta vzklik pripada svetu vsakdanjih preventivnih ritualov. Ti se niso oblikovali v knjigah, temveč v družinskem krogu, največkrat prek žensk, ki so jih predajale naprej kot samoumevni del domačega reda. Mandić vraževerja ne razume zgolj kot niza nenavadnih pravil, temveč kot način, kako človek poskuša simbolno obvladati tisto, česar v resnici ne more nadzorovati. Vraža deluje po preprosti, a vztrajni logiki: če se zgodi A, bo sledilo Z. Če torbo pustiš na tleh, bo odtekel denar. Če sediš na vogalu mize, boš ostal neporočen. Če izrečeš nekaj slabega, se lahko to uresniči. V teh povezavah je nekaj absurdnega, a hkrati tudi globoko človeškega: želja, da bi kaosu sveta vsaj za trenutek določili pravilo. Foto: Marija Mandić Prav zato umetnica v delu Nož obrnjen navzgor vraževerja ne zavrača s posmehom. Vanj vstopa neposredno, skoraj telesno. Namenoma počne tisto, česar naj ne bi: sede na vogal mize, odloži torbo na tla, križišča prečka diagonalno. Enako počnejo tudi ženske iz njenega okolja. Njihova dejanja niso upor v smislu preproste negacije, temveč poskus, da bi tihe družinske zapovedi postale vidne. Šele ko gesto ponovimo zavestno, jo lahko zares pogledamo. V tem je moč dela: vraževerje se pokaže kot nekaj, kar ni le v glavi, ampak tudi v telesu. Telo si zapomni opozorila, še preden j