Airbeletrina,
23. oktober
―
Če sodobni ples v svoji nebesednosti že tako velja za eno težje berljivih zvrsti performativnih umetnosti, se festival Spider pod umetniškim vodjem, koreografom in plesalcem Matejem Kejžarjem že od leta 2010 osredotoča na tisti del sodobnega plesa, ki je najtežje berljiv oziroma je onkraj berljivih kodov koreografije in hierarhij.
Ena od referenčnih točk te programske politike je gotovo Kejžarjev krajši staž plesalca v skupini Rosas famozne belgijske koreografinje Anne Terese De Keersmaeker in Kejžarjevo posledično iskanje izhoda iz estetike te in podobnih skupin. De Keersmaeker je v 80. letih prejšnjega stoletja s svojim prepletom vplivov ameriškega postmodernega plesa poznih 60. let ter Tanzteatra Pine Bausch iz 70. let ključno sooblikovala evropsko sceno sodobnega plesa. Iz postmodernega plesa izhajata njen pristop plesnega minimalizma in permutiranja natančnih gibov, ki pa sta odeta v gledališko-plesno estetiko kostumov in likov. V tem sodobnoplesnem pristopu je naloga gledalcev po eni strani razbirati koreografski kod permutacij, hkrati pa se tudi potopiti v poetiko spoja gledališkega lika in plesnih gibov. Poleg tega plesnega modela, ki se lahko nagiba ali bolj v minimalistično ali bolj v plesnogledališko smer, pa moram grobim koordinatam evropske sodobnoplesne scene dodati še dva protipola. Na eni strani so še vedno pogoste tehnicistične estetike poveličevanja virtuoznosti, kjer naj bi gledalci občudovali z dolgim treningom proizvedeno veščino in se s tem hierarhično podredili nastopajočim. Na nasprotnem delu spektra pa imamo sklop postkonceptualnih pristopov, ki z izhajanjem iz konceptualnega plesa kombinirajo ples, performans in gledališke kode; rezultat pa so dela, katera mora publika predvsem racionalno razbirati ter kontekstualizirati. Kejžar je festival Spider s podnaslovom »festival radikalnih teles« postavil namerno nasproti vsem tem težnjam k berljivosti, ki jih bere tudi kot težnje h komercializaciji oziroma komodifikaciji sodobnega plesa v