NUK, 25. marec 2011 ― Ob obisku predsednika vlade Ruske federacije Vladimirja Putina v Sloveniji smo v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju  razstavili znameniti Supraseljski kodeks , ki ga hrani NUK in sodi med najstarejše in  najpomembnejše starocerkvenoslovanske rokopise. O njegovem izrednem pomenu priča dejstvo, da je bil uvrščen na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Napisan je bil v prvi polovici 11. stoletja, v lepi cirilični majuskuli. Kodeks je prišel v našo knjižnico po srečnem naključju: Jernej Kopitar si ga je namreč izposodil od ruskega jezikoslovca Mihaila Bobrovskega, po njegovi smrti pa so ga dediči kot del zapuščine prodali ljubljanski licejski knjižnici. NUK sicer hrani le del celotnega rokopisa, druga dva dela sta v nacionalnih knjižnicah v Varšavi in Sankt Peterburgu. Mednarodna ustanova Forum slovanskih kultur je ob tem dogodku pripravila tudi manjšo priložnostno razstavo in brošuro z informacijami o rokopisu. Predsednik Putin si je v spremstvu predsednika vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja ter predstavnikov NUK in Foruma slovanskih kultur  dragoceni rokopis z zanimanjem ogledal in v krajšem neformalnem pogovoru poudaril pomen slovanskih narodov za združeno Evropo ter potrebo po sodelovanju slovanskih držav in kultur. Podprl je tudi idejo o skupnem projektu treh nacionalnih knjižnic, ki med drugim zajema mednarodno razstavo in prevajanje besedila v sodobne jezike, tudi slovenščino. Supraseljski kodeks je dostopen v digitalizirani obliki na spletnem naslovu:  http://www.dlib.si/?urn=URN:NBN:SI:DOC-2YSFUWUS

NUK, 15. marec 2011 ― Fond raritet Narodne in univerzitetne knjižnice je bogatejši za novo dragoceno knjigo: gre za inkunabulo Rationale divinorum officiorum, natisnjeno v Benetkah leta 1487. Pisec tega večkrat izdanega liturgičnega priročnika je bil eden najpomembnejših srednjeveških kanonskih avtorjev Guillelmus Duranti, ki naj bi sodeloval tudi s papežem Gregorjem X. Inkunabula je lepo ohranjena, posebej zanimiva je njena originalna vezava v rdeče usnje z lesenimi platnicami ter ohranjenimi kovinskimi elementi in sponkami. Tiskar je besedilo okrasil z značilnimi beneškimi tiskanimi inicialami. Vsebina knjige je v celoti rubricirana z rdečim črnilom, rubrikator pa je tudi dopisal nekatere manjkajoče iniciale. Knjigi je priložen krajši rokopisni tekst v italijanskem jeziku , ki obsega osem strani. Izredno redko še naletimo na podobne prvotiske, ki imajo izkazano za našo nacionalno kulturo posebej zanimivo provenienco. Iz ročno zapisanega pojasnila v knjigi lahko razberemo, da jo je njen tedanji lastnik furlanskega rodu Alberto de Bertis leta 1705 podaril samostanu očetov kapucinov v Gradišču (Padri Capucini di Gradisca), ki se nahaja na slovenskem jezikovnem področju, tik ob današnji meji z Italijo. Njena kasnejša usoda je bolj nejasna – ker vemo, da so se knjige posameznih redov pogosto selile iz samostana v samostan, lahko najbrž domnevamo, da se je omenjena knjiga znašla nekje v knjižnici kapucinskega samostana v Križu pri Vipavi ali še verjetneje v Krškem. Eden zadnjih lastnikov knjige je bil namreč slikar in kasnejši direktor Posavskega muzeja v Brežicah, Franjo Stiplovšek, ki je na prvi strani tudi vtisnil svoj monogram.