Novice

aktualno

Moderna in globalizacija

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 25. februar 2013 ― Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE Vprašanje o globalizaciji ostaja konec koncev tesno povezano s plodovito debato o moderni dobi in umetniškem modernizmu ter njunih individualnih zgodovinskih smereh. Na tem mestu moramo priznati, da se politični in kulturni razvoj 90. let 20. stoletja ni pretirano oziral na samozavestne napovedi postmodernistov, da se moderna zaključuje, kaj šele na zmagoslavne trditve o koncu zgodovine (Fukuyama [1992]*). Pomagalo ni niti enačenje moderne in včasih celo modernizma s fašizmom, totalitarizmom in genocidom. Prav nasprotno, moderna je danes (in je bila že lep čas) povsod in diskurz o postmoderni se zdi samo kot epizoda (četudi pomembna) znotraj neke vrste transformacije Zahodne moderne same. Problem ni več nasprotje med moderno in postmoderno, pa čeprav je to neizbežno poenostavljeno nasprotje še vedno osnova večine trenutno priljubljenega proti-modernega mišljenja, ki izhaja iz ozkega razumevanja postkolonialnih metod. Ampak je problem to, kar je Arjun Appadurai** poimenoval moderna-za-vse [modernity-at-large] in kar so nekateri opisali kot alternativne moderne: »[Moderna] ni prišla hitro, ampak počasi, korak za korakom, znotraj longue durée – prebujena s stikom; prinesena s trgovino; uvajali so jo imperiji in nosila je kolonialistični podpis; gnal jo je nacionalizem; in danes jo vse večkrat upravljajo globalni mediji, migracija in kapital« (Gaonkar [1999]***, 1).  Andreas Huyssen: Modernism at Large. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 57
Javno: Izgubljene sledi

Javno: Izgubljene sledi

Airbeletrina, 25. februar 2013 ― V zbirki esejev How to be Alone se ameriški pisatelj Jonathan Franzen sprašuje po tem, kar bi resnično moralo zanimati nas vse, še posebej tiste, ki zmrzujemo po različnih izdajah vseslovenskih vstaj in protestov. Zanima ga ogroženost javnega. Ker je od izdaje esejev minilo že nekaj let in se polifonija individualnih zgodb poglablja, bi mene prej kot ogroženost javnega zanimalo njegovo skrivnostno izginotje. In njegov nenadni, skrivnostni vznik.
O novem v jeziku in rabi

O novem v jeziku in rabi

Čas za slovenščino, 25. februar 2013 ― Moje bloganje, drugo po vrsti na Centrovem novorojenem blogu, bo najprej posvečeno čestitki, da nam je tudi blog uspelo pognati in tako še vedno uspešno lovimo korak s časom. Najbolj zato, ker se »Centrovci« znamo ustvarjalno povezati med seboj, ne glede na to, ali smo le trenutno ali pa bolj stalno na različnih koncih sveta. Zgolj naključno pišem tole na Mednarodni dan maternega jezika in obenem tudi na dan, ko je izšel Slovar novejšega besedja slovenskega jezika s 6399 besedami in besednimi zvezami. Novi slovar je nastal kot uradno vsebinsko dopolnilo SSKJ, vanj pa je vključeno besedje, ki je nastalo in se uveljavilo od leta 1991 naprej, torej od začetka našega novega sveta in strumnega prehoda Slovenije v tržno civilizacijo. Ob tem sem se vprašala, kakšen vpliv imajo na rojstvo novih besed v slovenščini vsi, ki se učijo, študirajo, raziskujejo ali se kako drugače ukvarjajo s slovenščino kot tujim jezikom, pogosto daleč od meja države Slovenije. Seveda ne moremo govoriti o tako veliki množičnosti pri vplivu, kot jo lahko opazujemo pri najbolj razširjenem jeziku na svetu, ampak gotovo ga imajo. Z ustvarjalnostjo v jezikovni rabi slovenščine kot tujega jezika se srečujejo vsak dan učitelji v razredih in pri drugih dejavnostih. Nanjo močno vplivajo prvi jeziki učečih se, po drugi strani pa tudi že usvojeno znanje slovenščine.  Zato bi bilo zanimivo zbirati tovrstno besedje, ker bi tako morda lažje pridobili izraze, ki jih včasih potrebujemo prav na hitro ob poplavi novih tehnoloških in kulturnih pojmov, vsakodnevno naplavljenih k nam iz širnega sveta. In še kakšne druge novitete v jeziku bi se pokazale. Zdaj na primer v Združenem kraljestvu razmišljajo, da se znova vedno pogosteje uporabljajo namesto neštevnih kar števni advices, informations in podobni, torej namesto da bi pred edninsko obliko dodajali zamudne pieces of, uporabijo kar preprostejšo množinsko obliko s končnico s. Njihovi viri navajajo uporabo oblik v množini v 15. stoletju, v sedanje

Stara šara ?!

Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), 21. februar 2013 ― Problem dolgoročne hrambe na sodobnih nosilcih informacij Slovenski arhivi smo se v preteklosti ukvarjali predvsem z zgodbami preteklosti, kar je po eni strani zelo razumljivo, a je po drugi to hkrati sprožilo stereotip o arhivih kot prostorih preteklosti, minulih mrtvih črk na »deponijah« papirja in materialov, ki iščejo izključno vrednost zgolj v kontekstu dediščine. Dejavnost, […]
Lestvica: Deset najlepše oblečenih

Lestvica: Deset najlepše oblečenih

Airbeletrina, 21. februar 2013 ― Uredništvo AirBeletrine priznava, da je februar letos premagal januar. Najverjetneje si lahko nadene lento za najbolj ogaben mesec leta 2013. Zato smo razmišljali, da bi vam ponovno ponudili v branje kaj nesrečnega, kaj, ob čemer bi se lahko počutili bolje. Kajti – kot je dejal Feliks Krull, junak Thomasa Manna, ki se je znašel na sedmem mestu današnje lestvice: »Najbolj upanja poln življenjski položaj je tisti, v katerem nam gre tako slabo, da nam slabše ne bi moglo iti.« Ampak ker AirBeletrino sestavlja veselo uredništvo, smo se odločili, da vam podarimo nekaj, kar življenje slehernika lahko izkoplje iz temnega zimskega brezna. Modo in stil. Pomislite: vse okoli vas se ruši in podira, živite v večni temi in nato … pride teden mode. In vaše življenje dobi smisel, kajne? Štiričlansko uredništvo je s pomočjo enega zunanjega člana (hvala, Nace!) nabiralo junake in citate, se zakopalo v knjige ter napenjalo možgane. Na koncu je nastal dolg seznam, mi pa smo glasovali v skladu z najvišjimi demokratičnimi standardi. Da je demokracija najboljši možen sistem vseh sistemov, je dokazalo tudi naše glasovanje, ki je določilo, da je bil Uroš Zupan na podelitvi Prešernovih nagrad bolje oblečen kot Ana Karenina na svojem prvem plesu z Vronskim. Jasno, saj Ana ni kupila obleke v Trstu. Da bi pred vami, dragi bralci, vse stilske ikone lahko zažarele v polnem sijaju, boste lestvico dobili v dveh delih. Tokrat dame lahko vzdihujete ob moških ikonah stila, gospodje pa se od njih česa naučite. Prihodnjič se boste nad ženskami iz literature naslajali gospodje, vaše dame pa bodo ob tem ljubosumno šobile ustnice. Ne pozabite: pomlad prihaja.

Postmodernizem modernizma

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 20. februar 2013 ― Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE Sanford Schwartz v eseju Postmodernizem modernizma, enem temeljnih prispevkov na to temo, izpostavlja, da »obstoječa delitev na moderno in postmoderno ni nič drugega kot "razpolovljeni modernizem" in to, kar imamo za postmoderno, je zgolj pozabljena plat modernizma (Schwartz [1998], 16*). Obenem pa Schwartz upravičeno zavrača opustitev meja med obema pojmoma. Njegovo mnenje je namreč, da lahko njuno kompleksno razmerje razumemo kot nekaj produktivnega. Če nanju pogledamo z različnih zornih kotov, se pojma zdita naravnost nezdružljiva. Rešitev problema med drugim še dodatno zamegljuje obremenjeno razmerje med modernizmom v umetnosti in različnimi tehničnimi, družbenimi in teoretičnimi nosilci Zahodne moderne. Medtem ko tisti, ki se osredotočajo na literaturo, modernizem dojemajo kot kulturno tvorbo, ki nasprotuje analitično-referenčnim modelom dominantnega Zahodnega racionalizma, drugi raziskovalci, posebno znotraj družbenih ved, pa tudi mnogi zgodovinarji in filozofi, s konceptom »modernizem« označujejo natančno te velike pripovedi in družbene modele. V teh krogih teoretične poskuse razgaljanja tovrstnih pripovedi in modelov – ki so jih v literarni vedi in v nekaterih drugih vejah humanistike prej imenovali za poststrukturalistične – imenujejo za »postmodernistične« in zanje veljajo za moteče [disruptive] na podoben način kot modernizem v umetnosti v odnosu do družbene moderne. Kot da to še ni dovolj, tudi literarna veda, ki je »postmodernizem« prvotno uporabljala kot estetsko kategorijo, termin vse bolj odpira za prej omenjene pomen
Bog ni mrtev, le prikupno zmeden

Bog ni mrtev, le prikupno zmeden

Airbeletrina, 20. februar 2013 ― Preden sem se lotil branja novega romana Alana Lightmana, ki nosi naslov gospod b, sem na spletu preletel nekaj recenzij in ob tem večkrat napeto vdihnil in izdihnil. Bil sem živčen: knjiga, ki ima dvakrat več strani kot Lightmanove Einsteinove sanje, je resno pretila z dolgočasnostjo. Te me je naučil prav omenjeni bestseller, za katerega mi ni jasno, kako je to postal. Očitno se vse prehitro zgodi, da se znanstveniki, ki se lotijo pisanja literarnega dela, znajdejo na »sirastem« terenu. Ta pa se pojavi v trenutku, ko bralca vsebina ne nagovarja glasneje od vsiljivega naslajanja pisatelja nad samim sabo. In zdi se, da je pri Lightmanu ta meja nevarno tenka. Kot bi se pretirano trudil iskati svetove, ki so kar najdlje od matematičnih enačb in toge hladnosti znanstvene metode. Nadomesti jih z opisi čudovitih škrlatnih sončnih zahodov in uporabo drugih skrajno oguljenih romantičnih metafor. A gospod b na srečo ni v celoti ponovil vaje v slogu.
še novic