Zauberberg (Aljoša Harlamov), 7. april 2013 ― Zaradi omejenega razpravljalnega prostora sem za analizo izbral tri pripovedovalce, po enega za vsak tip.* Nezanesljivega presojevalca bom predstavil s pomočjo trilogije Zorana Hočevarja Porkasvet (1995), Za znoret: roman (1999) in Rožencvet (2004),[4] nezanesljivega razlagalca z romanom Marka Sosiča Balerina, Balerina: kratki roman (1997)[5] in nezanesljivega poročevalca z romanom Vinka Möderndorferja Opoldne nekega dne (2008). Izbiro je pogojevala predvsem nazornost pripovedovalčeve nezanesljivosti.             Nezanesljivi presojevalec v sodobnem slovenskem romanu »Nekega dne proti koncu junija je Gojka prišla k meni na vrt. Na vrtu je ni bilo že od malega, od tedaj, ko sem jo kresnil. Jebiga, tacala mi je po čebuli. Zdaj je bila stara pa 22 let in noseča. Takoj sem vedel, da bo sranje.« (Hočevar 1995: 5–6.) Tak je začetek romana Zorana Hočevarja Porkasvet, prvega iz trilogije o sleherniku, šoferju Vojcu Pujšku, karikaturi povprečnega Slovenca. Že v uvodnih stavkih se še tako potrpežljiv bralec ne more ogniti negativnim moralnim sodbam o pripovedovalčevih dejanjih, ramišljanju, mnenjih ipd. Vsaka njegova izjava ima specifične ideološke pomene, je podana skozi sito njegovega osebnega pogleda na svet in bralec lahko že od prve strani ugotavlja, da se ta razlikuje od prevladujočih norm in vrednot, ki veljajo v času in kulturi, znotraj katerih je bilo delo ustvarjeno in znotraj katerih je brano, tj. demokratični Sloveniji na prehodu v oziroma že v enaindvajsetem stoletju. S strani avtorja, tudi seveda implicitnega avtorja, se v tem (v takem začetku) morda kaže izrazita potreba po tem, da očitno izpostavlja pripovedovalčevo nezanesljivost. Kakšen se torej bralcu (samo)razkriva Vojc Pujšek skozi nadaljnje branje? Pujšek je nasilnik brez kanca empatije, ne premore je niti v odnosu do lastne hčere, kakor kasneje ne do sester ali matere. Emocionalno je zavrt, javno izražanje čustev in nežnost ne sodita v njegovo podobo pravega moškega – svoje razburje

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 3. april 2013 ― 800x600 Nezanesljivi pripovedovalec je rezultat kompleksnih procesov, ki se odvijajo v dejanju literarne komunikacije med avtorjem in njegovim kontekstom, literarnim delom, njegovim kontekstom in njegovim implicitnim avtorjem v pomenu dela kot celote ter bralcem in njegovim kontekstom.* Določiti je mogoče tri tipe nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi presojevalec, nezanesljivi razlagalec in nezanesljivi poročevalec. Vsakega od njih pa je mogoče umestiti v sodobni slovenski roman: nezanesljivega presojevalca v Hočevarjevo trilogijo Porkasvet, Za znoret in Rožencvet, nezanesljivega razlagalca v Sosičev roman Balerina, Balerina in nezanesljivega poročevalca v Möderndorferjev Opoldne nekega dne.  Ključne besede: sodobni slovenski roman, pripovedovalec, nezanesljivi pripovedovalec, implicitni avtor, Zoran Hočevar, Marko Sosič, Vinko Möderndorfer Uvod  Ob prebiranju sodobne pa tudi starejše literature se neredko srečujemo s pripovedjo, ki ji bralci ne moremo v celoti zaupati. Pripovedovalci take proze so lahko npr. naivni otroci, ki še ne razumejo in obvladujejo povsem dogajanja v svetu odraslih, ali sleherniki, ki na svet gledajo skozi ozko špranjo ideologije (šovinisti, rasisti itd.), ali pa celo patološki lažnivci. Kot taki pri bralcih pogosto naletijo na nerazumevanje, zavračanje, nelagodje, zmedenost, odpor ter po drugi strani usmiljenje in simpatijo. Kako drastični so lahko odzivi javnosti na tovrstne pripovedovalce, je pokazal tudi primer romana Gorana Vojnovića Čefurji raus!. Pri tem gre najprej sicer za temeljno nerazumevanje konvencije o fikcijski naravi literature, na žalost pogosto v slovenskem prostoru, na drugi ravni pa tudi za nepoznavanje tega tipa pripovedovalca, ki od bralca zahteva, da med bralnim procesom razvija različne kompleksne odnose, pri čemer ti pogosto segajo tudi na polje etičnega in moralnega. Dve teoriji nezanesljivega pripovedovalca Wayne C. Booth je v Retoriki pripovedne umetnosti iz le