Airbeletrina, 3. junij 2013 ― Položaj novinarjev je obdobju medijske krize dosegel kritično točko, na kateri je njihovo nemoč mogoče primerjati samo še z brezobzirnostjo medijskih lastnikov, ki s tihim odpuščanjem in vsesplošnim odrekanjem socialnih pravic novinarjem dokazujejo, da so »služiti javnosti« zamenjali s »služiti denar« – ponoven dokaz, da določene ideje preživijo zgolj, dokler so dovolj dobičkonosne, da jim tisti v oblekah in kravatah lahko rečejo »biznis«. Političnim in tehnološkim pritiskom, ki so v preteklosti pomembno vplivali na novinarsko delo, so se tako pridružili še varčevalni, ki so v svoji grožnji po omejevanju pravic veliko hujši od privajanja na novo tehnologijo in od ciničnih komentarjev na odločitve političnih avtoritet. Kako lahko novinar sploh preživi, če mora za petsto evrov mesečne plače dan za dnem pred sodiščem oprezati za Hildo Tovšak, v dežju pred sedežem Vlade Republike Slovenije čakati, kdaj se bo od nekje pojavila Alenka Bratušek in s povrnjenimi potnimi stroški, ki zadostujejo največ za pot do Domžal, razkrivati ozadje mariborskih županskih volitev? Kako lahko novinar preživi v poklicu, v katerega je nehal verjeti po tem, ko so vanj očitno nehali verjeti tisti, od katerih je odvisno njegovo preživetje?