Zauberberg (Aljoša Harlamov), 20. junij 2013 ― Po tem prepričanju razumskost in zaznava nista več temelj subjektivnosti in čuti niso več orodje, s katerim bi racionalni subjekt lahko gospodoval nad svojim okoljem; ravno nasprotno, subjektnost se formira v reakciji na dražljaje, ki v telo vstopajo skozi čutila. »Bitka«, ki se bije znotraj čutil, je zdaj bistveno drugačne narave kot pred tem. Čeprav ostajajo točka stika med subjektom in njegovim okoljem, čutila nimajo več funkcije vmesnika, ki ločuje subjekt od zunanjega sveta, s čimer bi premerjal in nadzoroval realnost. Namesto tega so zdaj razumljena kot »kanal« oziroma vrata, ki so neprestano na stežaj odprta, skozi katera zunanji svet vstopa v telo v obliki dražljaja. Zdi se, da se ravnotežje v borbi za prevlado med subjektom in zunanjim svetom dokončno preveša v korist zadnjega. […] Ker subjekti niso več zmožni organizacije in predvidevanja lastnih zaznav in ker jim pozornost vedno znova odvračajo čutni vtisi, zmorejo doseči nove ali višje vpoglede. Glede na ta pogled na stvar je raztresenost sestavni del pozornosti, ki je razumljena kot dialektični proces. Kakorkoli, subjekt, ki doseže te nove vpoglede, ni isti subjekt, ki ga je predpostavilo razsvetljenstvo in ki si je pridobil vpogled s pomočjo nadzorovanega motrenja in racionalnostjo. Moderni subjekt si pridobi vpogled, medtem ko je podložen mehanskemu procesu, nehote in po naključju.  Ernst van Alphen: Configurations of Self: Modernism and Distraction. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 342–344 ______________________________________________________________________________   According to this view, rationalism and cognition are no longer the foundation of subjectivity and the senses are no longer the instruments by which the rational subject can dominate its environment; on the contrary, subjecthood is formed in reaction to stimuli that penetrate the body by way of the

Biblio terminologija, 20. junij 2013 ― © Chocolate Chip V bližnji in daljni okolici, v službi, na cesti in doma, med sladkosnedci in diabetiki, med otroci ("Mami, jaz bi še enega!") in odraslimi ("Ti prekleti kukiji!") najbrž še nikoli ni bilo toliko govora o tem pri otrocih in odraslih priljubljenem pecivu. No, prava gospodinja in tudi sladkosnedec sicer ločita med keksom in pravim kukijem in celo Oxford English Dictionary priznava, da so definicije za cookie lahko različne: "In Scotland the usual name for a baker's plain bun; in U.S. usually a small flat sweet cake (a biscuit in U.K.), but locally a name for small cakes of various form with or without sweetening." Ker pa tema današnjega pisanja ni pecivo, pač pa zloglasni mišji kakci, ki jih programi in spletne strani puščajo na naših računalnikih in si nas tako zapomnijo za drugič, predvsem pa kmalu o nas vedo več, kot o sebi uspemo kdajkoli (iz)vedeti sami, dodajmo še drugi pomen, ki ga pozna OED že od leta 2001: Computing. A token or packet of data that is passed between computers or programs to allow access or to activate certain features; (in recent use spec.) a packet of data sent by an Internet server to a browser, which is returned by the browser each time it subsequently accesses the same server, thereby identifying the user or monitoring his or her access to the server. Cf. magic cookie n. Magic cookie is the more usual term in the field of UNIX programming, whilst cookie is prevalent when referring to browsers and the Internet. Piškotki so se že dalj časa smukali okrog nas kot nekakšni strici iz ozadja, nikoli pa toliko očitni in/ali pomembni, da bi se povprečen uporabnik spleta za njih kaj bolj zanimal. Potem pa bum, bum, bum po njih. Naši varuhi in zakonodajalci so sprevideli zahrbtno naravo piškotkov in možnosti zlorabe ter zato zahtevali njihovo regulacijo, kot že pred tem za ravne kumare in pico iz krušne peči. Nastala je evropska direktiva in članice EU so jo povzele, ene bolj in druge manj striktno in dosledno. Ni ga le