Radio Študent, 15. september 2013 ― ... »"Prinesite mi nemško plinsko masko iz orožarnice! Odgovorna sem za dobrobit svojih gostov. Izkoristili bomo nekaj lekcij, ki smo se jih naučili med Veliko vojno," je neučakano ukazala Animistka. Še vedno nezavestnega Urdukasa so vpregli v gumijasto-jekleno masko, od katere je še vedno odtekalo strojno olje. Medtem se je Animistka sklonila k Rachel, jo vzela v naročje kakor majhno mucko in jo odnesla v spalnico. Tam je brez odlašanja /.../ (izgubljeni opis orgije). (pp.59-66)« (Justine Frank: Sweet Sweat ) Več na: http://roeerosen.com/tagged/Justine-Frank Dovolili si bomo prekršek protokolov te oddaje: tokratni Objekt meseca ne bo umetniško delo, temveč avtorica – judovska nadrealistka Justine Frank ali, natančneje, dogodek njenega odkritja in vpisa v umetniške institucije ter akademski diskurz. Kot bomo videli, pa obravnava te avtorice na način umetniškega objekta nikakor ni poljubna ... * Ponovitev z dne 3.2.2013

Radio Študent, 15. september 2013 ― Sremsko mesto Vukovar, ležeče nedaleč od hrvaške meje s Srbijo, je v tipičnem vzhodnohrvaškem socialnem dremežu zadnje avgustovske dni ležerno, v maniri zdolgočasenih bližnjih ravnic in mrtve Donave, čakalo prihajajočo jesen. Povojni optimizem in ponos, ki si ga je Vukovar leta 1991 pridobil s fanatičnim branjenjem pred srbsko agresijo, so že davno zamenjali brezperspektivnost, obup in razdeljenost, tudi prihodnost ob težkem javnofinančnem položaju Hrvaške ni zbujala upanja na prebujenje, ko je mesto iz resignacije na prvi šolski dan pretekli teden vrgel ropot pred uradi in policijo. V skladu s hrvaško ustavo in v nasprotju z večinsko voljo hrvaškega ljudstva, so hrvaške oblasti začele nameščati dvojezične napise v latinici in cirilici. Da utegne Vukovar kmalu spet prevzeti vlogo simbola hrvaško-srbskega konflikta in ponovno postati njegova žrtev, se je dalo slutiti že januarja letos. Takrat je srbska skupnost v Vukovarju zahtevala uvedbo dvojezičnih napisov v mestu na podlagi ustavneg

Radio Študent, 14. september 2013 ― Bi Ko Fe, 13. 9. 2013 Kje tiči razlog, da se nas je na sinočnjem nastopu The Cyclista v Bikofeju zbrala le peščica elektronskih zanesenjakov, lahko le ugibamo. Morda je bilo krivo vreme, morda košarka in jugo pjevalice na bližnjem Kongresnem trgu, deloma najbrž tudi praktično neobstoječa promocija, saj se je Cyclistov nastop precej skromno oglaševal le na Facebooku. Ob napovedi njegovega prihoda smo se tudi tisti, ki nas je očarala njegova samosvoja in zanimiva plesno-elektronska estetika, spraševali, ali sploh vidimo prav. No, videli smo prav in pred Bikofejem se je nas zbrala peščica elektronskih entuziastov, ki se bomo v prihodnosti lahko hvalili s prisotnostjo na razmeroma ekskluzivnem nastopu producenta s potencialom za preboj med najzanimivejše sodobne elektronske kreativce. Razlog, da je severnoirski producent Andrew Morrison alias The Cyclist širši publiki zaenkrat še razmeroma neznano ime, se bržkone skriva tudi v tem, da je nase opozoril šele pred slabega pol leta. Svoj prv

Radio Študent, 14. september 2013 ― Je umetnik Ulay na filmu vreden več kot umetnik Ulay v galeriji? Bolj kot vtis o samem filmu, ki obravnava segmente Ulayjeve ustvarjalnosti, me po ogledu preveva vtis o paradigmi sodobnega umetnika danes. O dejstvu, da je sodobni umetnik še vedno in še kako predvsem tisti umetnik, ki je prisoten v medijih in dominantnih obmedijskih točkah simbolnega pomena, v galerijah, zbirkah, na bienalih itd. Ali pa recimo v nabito polnem Kinu Šiška na premieri filma Projekt rak v režiji Damjana Kozoleta. Posebnost tega dokumentarca je hkratna obravnava Ulayjevega bolezenskega stanja in njegove umetniške poti, ki je sicer specifična po tem, da nekoliko odstopa od običajnega vzorca kariernega umetnika. Umetnik, ki hoče biti uspešen, je namreč povsem specializiran pri svojem početju, to je nenehno usmerjen v usmerjeno proizvodnjo sebe in svojega dela. Rezultat ozke specializiranosti naj bi bil zlahka prepoznaven umetniški slog, pri katerem ni veliko odstopanj od neke rdeče niti. Pri Ulayju je bilo dru