Radio Študent, 28. februar 2014 ― Skupina proruskih obroženih mož je zavzela dve letališči na krimskem polotoku. Oboroženi možje, ki jih je aktualni minister za notranje zadeve Arsen Borysovič Avakov identificiral kot Kozake in naj ne bi bili del moskovskih uradnih obrambnih sil, so vkorakali v glavno letališče v mestu Simferopol. Medtem naj bi vojaško letališče moskovske črnomorske mornarice v Sevastopolu zavzele ruske pomorske sile. V prvem primeru naj bi šlo za enake proruske skupine ljudi, ki so v zadnjih dnevih zavzele vladne stavbe na omenjenem polotoku. Medtem je krimski avtonomni parlament določil datum za referendum o večji avtonomiji regije. Potekal bo 25. maja, na isti dan kot predčasne predsedniške volitve. Ciprski parlament je zavrnil privatizacijski načrt, ki ga je zahtevala Trojka. Petindvajset zakonodajalcev ga je podprlo, isto število zakonodajalcev ga je zavrnilo, medtem ko jih je bilo pet odsotnih, kar je po parlamentarnih predpisih preprečilo sprejetje zahteve. Pred tem je več sto delavcev protestir

Razpotja, 28. februar 2014 ― Aljoša Kravanja K razmišljanju o šahu in norosti me ni pripravila užaljenost, ki bi jo občutil kot šahist. Ne – brez težav priznam, da ima šah svoje posebnosti, svoje ceremoniale, ki upravičeno vzbujajo smeh. Hein Donner je zapisal, da šahista, zatopljena v svojo igro – z vsem nujnim obredjem: pritiskanjem na uro, beleženjem potez, kodificiranim rokovanjem – spominjata na figuri iz Becketta. S to oceno povsem soglašam. A vendarle me vedno znova preseneti, v kako okornih, nepremišljenih potezah je šahist naslikan v sami literaturi, v filmu, v tej neprivlačni meglici, ki ji pravimo popularna zavest. Šahist je trpeči genij. Šahist je figura v rokah lastne domišljije.

Biblioblog, 28. februar 2014 ― Spoštovani študenti in študentke, avtorji tega pisma,Večkrat sem prebrala vaše pismo in vse bolj ugotavljam, da me je v resnici prizadelo. Iz njega veje razočaranje mlade izobražene generacije, diplomantov oddelka za bibliotekarstvo, ki podobno kot diplomanti prenekatere druge fakultete po dolgoletnem študiju ne morejo dobiti zaposlitve. Škoda, da pisma niste podpisali vsi sodelujoči (tudi ni imen tistih, ki se nanj anonimno in bolj ali manj agresivno odzivate na blogu), želela bi si videti za njim konkretne ljudi z imeni in priimki, ki v svoji prizadetosti iščejo morebitnega krivca, ki jih je pahnil v ta položaj.V tem okviru razumem, da se Mestna knjižnica Ljubljana tu pojavlja bolj kot tarča, v katero v besu zalučaš kamen, da ti je lažje in da morda za hip pozabiš svoje razočaranje in nemoč. Ta knjižnica bi, če bi mogla, z veseljem sprejela še marsikaterega mladega strokovnjaka, saj nam na prenekaterem področju primanjkuje ljudi. Čeprav imamo okrog 220 redno zaposlenih, je to ob naših 36 knjižnicah le dobrih 6 zaposlenih na knjižnico, ob tem da so nekatere zelo velike in odprte cele dneve v dveh izmenah – to številko pa zmanjšujemo še zaposleni v skupnih službah, blizu 50 nas je, ki skrbimo za vsakodnevno nemoteno poslovanje, strokovni razvoj ter enotno strokovno, tehnično, informacijsko in administrativno podporo vsem enotam in uporabnikom. Kot veste, je v teh časih nemogoče novo zaposlovanje, če dobimo soglasje MOL, lahko zaposlujemo samo na že obstoječih delovnih mestih, ki se iz različnih razlogov izpraznijo, največkrat zaradi upokojitve starejših sodelavcev in sodelavk. Tu ni nobenih neprijetnih resnic, nizkotnih načinov, nobenega metanja prošenj v koše za smeti, nobene diskriminacije diplomiranih bibliotekarjev in tudi ne nepravilnega ali protizakonitega zaposlovanja.Morda lahko spremenim vaše prepričanje o krivičnem kadrovanju v MKL, če vam poskušam pojasniti, kako potekajo pri nas postopki zaposlovanja. Ker ste končali (ali končujete) študij bibliotekarstv

Radio Študent, 28. februar 2014 ― Ekipi Napihovanja je te dni prišlo na uho, da so na RTV SLO zavladale izredne razmere. Naš interni obveščevalec jih je zadržano opisal kot epidemijo akutnega malodušja. Nemudoma smo si naredili kopije magnetnih kartic in se napotili v RTV hišo, da se prepričamo na lastne oči. Že ob vhodu smo naleteli na pretresljive prizore. Takoj smo spoznali, da ne gre za malodušje, temveč za pravcati razkroj, ki je ostal RTV občinstvu povsem zakrit. Zaposleni na RTV so križem kražem ležali že v sprejemni avli. Ležali so vznak in njihove oči, uprte v strop, so vprašujoče nemo vpile: »zakaj, le zakaj«. Njihovo rahlo hropenje nas je pomirilo, saj smo sprva mislili, da so povsem mrtvi. Izkazalo se je, da jih je zadel le neki strašen mrtvoud in tudi mrtvoum, če smo nekoliko natančnejši. Nekaj blažje prizadetih je skrušeno čepelo in tiho ihtelo v kotu. Ravno ko smo si pobliže ogledovali enega od teh v znak ležečih nesrečnikov, je od nekod prišlo zamolklo momljanje: »jebemti život«. Odločili smo se, da je