Špehšpilja, 10. julij 2014 ― »Valdungus, Chetimarusov sin? Valdungus, Chetimarusov sin?« je med vegastimi šotori in tabornimi ognji vijugal poštar. »Kaj se pa dereš kot jesihar?« ga je osorno nadrl stražar. »Prinašam paket za Valdungusa, Chetimarusovega sina. Veste, kje bi ga našel?« »Kako si rekel, Valdungusa?« je hripavo zamomljal možakar. »Nimam pojma, prvič slišim. Trenutek, prosim.« Obrnil se je proti središču tabora in zavpil: »Iztok! Iztok!« K čakajoči dvojici je prikrevsal igorjast možicelj v raševini in z golo lobanjo ter ju s škilavim pogledom premotril naenkrat, čeprav sta stala dva metra vsaksebi. »Daj no, Iztok, mar moraš to lobanjo res povsod nositi s sabo?« se je vanj nejevoljno obregnil stražar, za katerega bomo kmalu izvedeli, da mu je ime Jaroželod. »Zaboga, Jaroželod (Kaj sem vam rekel, a? op.a.), te še vedno tako moti? Saj je samo kost,« je zagodrnjal sključenec, stlačil lobanjo v malho, ki mu je visela čez ramena, in se živčno pogladil po pramenu mastnih las, ki so mu v šopih poganjali po glavi. »Reci, čemu si me klical od kotla. Ravno sem si hotel naložiti obare, ko …« »Tale tukaj pravi, da ima paket za nekega Vagabundusa,« je Jaroželod s kopjem pokazal na poštarja. »Valdungusa,« ga je ta brž popravil. »Hmmm.« Iztok se je popraskal po glavi. »Med kuharji je nek Mundungus, čokat rdečelasec, ki se je v naše kraje pritepel iz Britanije. Bojda ima krepko lepljive prste.« »Ne bo pravi,« je odkimal poštar. »Ta Valdungus naj bi bil neka visoka živina tu v tem vašem taboru.« »Potem pa najbolje, da te Iztok odpelje v poveljniški šotor, pa ti bodo tam povedali, komu je namenjen. Če seveda naslovnik ni že padel. V preteklih dveh tednih smo imeli kar nekaj žrtev. Pogani so žilavi. Bi mislil, da bodo stisnili rep med noge, ko je naš vojvoda Valjhun odrezal roke, nos in ušesa tistemu upornemu Drohu ter ostalim puntarjem in jim zdrobil stegna.« Poštar je ob teh besedah prebledel in glasno požrl slino. »Ne skrbi,« ga je pomiril Iztok. »To počnemo samo s pogani. Če veruješ v