Radio Študent, 26. september 2014 ― Makkum, 2014   Ganski glasbenik King Ayisoba nas s svojim tretjim albumom Wicked Leaders, bolj kot kadarkoli prej, popelje v bližino soničnega prostora, značilnega za etnično skupino Fra Fra. Protagonist nove renesanse, ki je poimenovana po dvostrunski križanki med kitaro in lutnjo - kologo, se na svojem najnovejšem albumu oddalji od zlivanja hip in high lifea, afrobeata ter kologo glasbe, in postreže z melodično uro neotradicije, ki je začinjena z multilingvističnimi besedili. Na albumu Wicked Leaders se v 10 skladbah tako spoznamo z obema, za kologo glasbo značilnima stiloma, ki izhajata iz razmerja med brenkanjem in petjem. Prvi stil se osredotoča na loope, značilnost drugega je pa vokalna imitacija glasbila kologo. Zvok le tega je na albumu z izjemo skladb Yele Mengire Nbo Se'ena ter Song for Peace, ki sta, kot veleva tradicija, zapeti zgolj ob kologu, dopolnjen z za tovrstno glasbo sicer neznačilnimi, a prijetno bogatimi perkusijami, rogom, imenovanim dogo, ter flavto. Vokalno album na trenutke deluje precej kaotično. Zaradi nenadnih sprememb barve vokala kar nekajkrat izgubimo občutek, kje svoje petje in pripovedovanje konča King Ayisoba in kje ga v posamičnih skladbah zamenja nekdo izmed obilice ostalih pevcev, ki razpihujejo ogenj na že tako vokalno buhtečem albumu. Glede na dejstvo, da tako založba Makkum kot glasbenik sam poudarjajo njegovo tradicionalno zaledje, se moramo skorajda nujno obregniti tudi ob pomenskost besedil. Medtem ko sta prva dva albuma zapeta v ganski lingua franci pidžinu, ki tudi angleško govorečim poslušalcem omogoča odstiranje tančice povezane s pomenom besedil, pa so na albumu Wicked Leaders z izjemo ene skladbe vse zapete v jezikih fare – fare ter twi. To sicer upravičeno utrjuje glasbenikovo popularnost med ganskimi poslušalci. Ostali pa si lahko morebitne modrosti in reke, povezane z bogato tradicijo obeleževanja prelomnih življenjskih trenutkov, o katerih ponavadi pojejo kologa glasbeniki, po svoje romantično v

Radio Študent, 26. september 2014 ― Dinamika predvolilnih bojev se stopnjuje. Eden od vrhuncev romantičnega leporečja in dajanja javnih obljub, kot je to v navadi, je bilo včerajšnje televizijsko soočenje na javni televiziji, na katerem se je soočilo rekordno število 17-ih kandidatov za mariborskega župana. Vseh ne gre in ni potrebno naštevati. Večina med njimi je širši javnosti nepoznanih kandidatov, nekaj, kot denimo Stojan Auer, je ustaljenih borcev za mariborsko župansko mesto, med njimi na žalost najdemo tudi skrajne nacionaliste s separatističnimi idejami kot je Andrej Šiško, za mesto prvega Mariborčana pa se kajpada potegujeta tudi trenutni župan Andrej Fištravec in njegov vse manj osovraženi predhodnik Franc Kangler. Produkt mariborskih vstaj in na predčasnih volitvah marca lani izvoljeni župan Andrej Fištravec se v boj za nov mandat podaja le še kot neodvisni kandidat, potem ko je z delovanjem v sicer kratkem mandatu in izgubo podpornikov dela vstajnikov, ki so ga predlagali, s sebe uspel sprati vso samooklicano vstajništvo. Med tistimi, ki so ga znotraj vstajniške skupine Skupaj za Maribor predlagali za župana, pa mu sedaj odrekajo podporo, je tudi filozof Boris Vezjak. Izjava Vezjak je, skupaj s somišljeniki znotraj Fronte za Maribor, pred petooktobrskimi volitvami podprl kandidata Petra Tomaža Dobrila. Fronta se bo skupaj s stranko Solidarnost potegovala tudi za vstop v mestni svet. Izjava No, vstajništvo stranke Solidarnost je verjetno podobno vprašljivo kot Fištrevčevo, ki pa sedaj izpostavlja svojo neodvisnost. Ker na lanskih predčasnih volitvah ni bil skupni kandidat vseh vstajniških skupin, pač pa samo skupine Skupaj za Maribor, relativizira aktualni župan svoje vstajniško poreklo, na katerega je bil, zanimivo, še pred dobrih letom in pol še kako ponosen. Izjava  Fištravec, ki je izšel iz mariborskega ljudskega vretja, čeprav ga je pred samimi volitvami res da predlagal le njegov del, je obljubil sodelovanje s civilno družbo in njeno aktivno vlogo pri občinski

Radio Študent, 26. september 2014 ― Začenjamo v  Egiptu, kjer je med Hamasom in Fatahom stekel sporazum o ustanovitvi vlade narodne enotnosti pod vodstvom palestinskega predsednika Mahmouda Abbasa. Dogovor, sklenjen med Azamom al-Ahmadom, vodjo delegacije Fataha, in Mouso Abu Marzoukom, je oblast v Gazi iz Hamasovih rok premestil na novo ustanovljeni aparat. Vlada bi morala sicer biti ustanovljena že junija, a se to ni zgodilo zaradi obtožbe, da Fatah ne plačuje javnih uslužbencev v Gazi. Fatah je po drugi strani Hamas obtožil za eksekucijo 120 Palestincev v času izraelske operacije Zaščitni rob, ki je v Gazi potekala julija in avgusta. Ustanovitev nove vlade in povezovanje s Hamasom sicer predstavljata rizično možnost poslabšanja odnosa med Fatahom in Izraelom. Medtem se nadaljujejo problemi z Islamsko državo. Iraški premier  Haider al-Abbadi naj bi od ujetih skrajnežev prejel informacije, da omenjena skupina načrtuje bombne napade v Parizu in Združenih državah. Francija je pod drobnogled teoristične organizacije padla po tem, ko je na obglavljenje francoskega turista v Alžiriji odgovorila z letalskimi napadi v Iraku. Nobena od ogroženih držav pridobljenih informacij sicer ni potrdila. Je pa direktor ameriškega FBI James Comey izjavil, da je bila ugotovljena identiteta skrajneža, ki je v zadnjem času poznan po posnetkih obglavljanja novinarjev. Tovrstne dogodke zahod izkorišča, da nad prebivalstvom veča nadzor. V Avstraliji novi protiteroristični zakoni omogočajo, da se posamezniku prisluškuje že na osnovi naloga, medtem ko novinarjem in žvižgačem, ki bi javnosti posredovali podatke o tako imenovanih posebnih operacijah, grozi do deset let zapora. Med opazovanjem osumljenega je avstralska tajna služba pridobila pooblastila, da nadzoruje neomejeno število računalnikov in omrežij. Problem je v tem, da tako dikcija omrežij kot posebnih operacij nista jasno definirani, kar omogoča nezamejen pregon in nadzor ljudi. Problemi s skrajnimi islamisti se vrstijo tudi v Afganistanu, kjer je več s

Radio Študent, 26. september 2014 ― Arena, Dunaj, Avstrija, 25. 9. 2014   Ne zgodi se ravno pogosto, da se kultna angleška zasedba Bolt Thrower odpravi na koncertno turnejo. Ne zgodi se niti pogosto, da ta zasedba izda kakšen nov izdelek. A kjerkoli se pojavi, povzroči pravo vzhičenje, no, skoraj že obsedeno stanje. Tako je bilo tudi v četrtek v dunajski Areni, kjer se je nabralo nebroj metalskih bratov. Za nepoznavalce. Gre za zasedbo, ki deluje od leta 1986 in velja za pionirje death metal muzike, v katero spajajo doom metal in punk nastavke, bistvo pa je, da gre za razmeroma počasno gmoto težkih kitarskih rifov. Zanemariti ne gre niti vojne tematike benda, iz katere črpa frontman Karl Willetts. Ne nazadnje so vsi njihovi albumi odeti v takšne barve in dejansko jim lahko kar nalepimo oznako battle metal. Tu je treba dodati, da bend to počne s stilom, brez nepotrebne šminkerske navlake v zvoku ali pojavnosti. Bolt Thrower so najavili kar obsežno evropsko turnejo, na katero so povabili še nekaj metalskih bendov, ki po sklopih nastopajo na omenjeni turneji. V četrtek so tako z njimi nastopili še Američani Incantation ter nemški Morgoth. V bistvu tudi dve veteranski zasedbi, ki delujeta približno enak čas kot Bolt Thrower. Torej smo fasali death metal trojko v povsem starošolski formi. Incantation so bili prvi na odru. Bend, ki ga od začetka vodi frontman in kitarist John McEntee in je tudi edini originalni član, je letos izdal deveti studijski album Dirges of Elysium. Band piči death metal, v katerem najdemo vse vintage in tudi kanček modernih vzorcev tega žanra, vendar pa na dotičnem koncertu niso pustili ravno blazno dobrega vtisa. Sicer korektno odigrano, vendar brez nekih izrazitih rezov, ki bi pustili globlje vtise. Izpadli so kot povprečen metalski bend, ki očitno pri fanih vendarle ima kulten status. Tega imajo tudi Morgoth. Nemški bend, ki je celo malce starejši od nosilcev večera, vendar pa je bil dobrih deset let povsem neaktiven. V zadnjih štirih letih so koncertirali,